Zato tudi na našem radiu razmišljamo o združitvi aktualnopolitičnega in športnega uredništva.

Z novo sistematizacijo bi športni komentatorji, ki so najbolj vešči takojšnjega prilagajanja na nove situacije komentirali politično življenje, politični analitiki pa bi analizirali uspehe Tine Maze. A o tem kdaj drugič.

Ker tako ne moremo komentirati politične krize, bomo komentirali fenomen, ki je ali posledica ali pa vzrok taiste krize. Kakor kdo razume slovensko politično realnost. Govorimo o strasti slovenskih političnih in intelektualnih elit, da o dogajanju v Sloveniji obveščajo tujino. Govorimo torej o "pismih dragemu prijatelju"!

Najprej in na začetku. Kdo ve kako in kdaj se je rodila navada, da Slovenci o slovenskih zadevah pišejo pisma ter jih pošiljajo v tujino. Nekateri zgodovinarji so prepričani, da je sam Črtomir nenehno pisaril germanski javnosti in da je zato vzbudil pozornost, ki se je končala z "Valjhun, sin Kajtimara …"

Te bo dal v …
Kakor koli, običajni analitiki po navadi pisma v tujino odpravijo s tem, da so skrajno otročja in neresna. Da gre za "tožibabe"! In če bi jih pisali politiki, ki so v otroštvu, kot je splošno znano, imeli nekaj malega težav med socializacijo, bi še verjeli. A pisem v tujino ne pišejo le politiki!

Pišejo intelektualci, pisatelji, novinarji … pišejo posamezniki, organizacije, sindikati. Pišejo politične stranke, sorodnim političnim strankam. Ultimativna grožnja naše mladosti "Te bom dal v cajtnge", se je spremenila v "te bom dal v skupni evropski informacijski prostor"!

Ampak da pridemo do vsaj približnih rezultatov naše analize, je potreben empirični preizkus. Torej. Če ste profesor, intelektualec, novinar, član politične stranke, ali član sindikata, koliko pisem o notranjih problemih v Litvi, Madžarski ali Nemčiji pa ste že dobili?

Koliko informacij iz prve roke ste prejeli od Islandcev med njihovo globoko krizo? Koliko ponižanih grških novinarjev vam je pisalo, medtem ko so jih metali iz služb in cenzurirali njihove prispevke?

Predvidevamo, da nihče! Čeprav ste evropski volivec in četudi ste vsaj majčkeno dejaven član skupne evropske družine, pa vendarle sklepamo (sicer nedopustno na pamet), da pisma razžaljenih in ponižanih evropskih delavcev, novinarjev intelektualcev in strankarskega članstva ne dežujejo v vaš poštni predal.

Na drugi strani pa pisma razžaljenih in ponižanih slovenskih intelektualcev, novinarjev in strankarskih članov dežujejo v evropske poštne predale. Kaj je šlo narobe?

WTF?!
Preden odgovorimo, se za trenutek postavimo v vlogo, recimo nemškega novinarja, ki dobi pismo slovenskih novinarjev. Mori ga rok za oddajo, pa nima teme, žena je slabe volje, otrok šprica šolo in pokvaril se mu je pregovorno stabilen nemški avtomobil. Pride tako nataknjen v službo in čaka ga pismo slovenskih novinarjev, v katerem stoji, da je Janez Janša poreden … "WTF", v takšnih trenutkih napišejo na družabnih omrežjih.

Hočemo povedati, da imajo evropski ljudje dovolj svojih problemov in jim ni mar slovenskih. Zmotna ideja, da kogar koli zunaj Slovenije zanima situacija v Sloveniji, pa če je še tako nedemokratična in tiranska, je zmotna ideja o slovenski grandioznosti, je posledica "slovenocentrizma", ki uči, da je Slovenec središče vesolja. Je tudi izraz intelektualne in človeške impotence, ki - nezmožna urediti odnose v družbi - teče materi pod krilo.

Saj ne zagovarjamo teze, da "kar se zgodi v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu", a pisarjenje v tujino je nevredno moža, razumnika, politika, novinarja ali strankarskega člana.

Ne le zato, ker trati čas naslovnika, ne le zato, ker je otročje, temveč predvsem zato, ker v nekakšen čudaški odnos do Evrope postavlja tudi nas, ki nam kaj takega ne pade na pamet …

Povedano drugače: "Vse, kar slovenska turistična organizacija na turističnih sejmih postavi z rokami, takšna pisma z ritjo podrejo!"

Žaganje veje
Na koncu pa moramo žalostno ugotoviti, da je tožarjenje po tujini nasprotni konec palice, na katerem čemi drobnjakarska želja Slovenstva po ugajanju. Z nekakšnim habsburškim kompleksom že dvajset let samostojnosti iščemo pozornost in mistificiramo našo vlogo v evropski politični realnosti.

In zmedenim možganom avtorjev pisem v tujino se zdi, da bo izgubljena naklonjenost Evrope največja kazen za njihove domače politične, intelektualne, ali delovnopravne nasprotnike.

Če pa se motimo in v Evropi, zunaj bruseljske birokracije, seveda, resnično koga zanima, kaj se dogaja v Sloveniji, pa so pisma v tujino prastara zgodba o norcu, ki žaga vejo, na kateri sedi.