S pravniki je podobno kot v vsakem poklicu. Na začetku prehranjevalne verige so izdelek izobraževalnih reform, ki na občinah s štampiljkami tolče po pogodbah za pluženje krajevnih cest, na drugem koncu je ustavno sodišče. Ali morda vrhovno. Kdo bi vedel. Ampak nekaj je vsem skupno. Pravniki so, zdaj ko so dobili tudi predsednika vlade, izjemno samozavestni ljudje, ki na svoj vrtiček pazijo s podobnim uspehom kot zdravniki na svojega.
In potem jih gledamo v pogovornih oddajah. Osnovno sporočilo, ki ga dajejo, je to, da je tematika poslanskega mandata Janeza Janše za nepravnike preveč zapletena. Vprašanje zadržanja odvzema mandata je pravno vprašanje in nepravniki ga preprosto ne morejo razumeti. Ker niso študirali rimskega prava, obligacij, trojčkov, dvojčkov in kar je še drugih strašljivih porodničarskih pojmov na pravni fakulteti. In ko se že nekako sprijaznimo s tem, da težave glede mandata ni mogoče razumeti, se dva pravnika odločita, da se z interpretacijo odločitve ne bosta strinjala. Tako imamo popolnoma shizofren položaj. 99 odstotkov prebivalstva, ki nima avtonomnega pravniškega znanja, problematike ne razume, tisti odstotek javnosti, ki to znanje ima, pa se ne strinja. Ni čudno, da je Janez Janša tako sproščen.

Z elitizmom in ekskluzivizmom je pravnikom uspelo nekaj zelo zanimivega. Ker si mi, navadni ljudje, nismo sposobni ustvariti mnenja za ali proti na podlagi pravnih argumentov, saj smo preneumni, da bi jih doumeli, in ker se niti pravniki ne strinjajo glede pravnih argumentov, si pač ustvarimo mnenje na podlagi političnih preferenc.

Povedano drugače: pravno vprašanje smo spremenili v politično, to pa je izredno neprijetno, da ne zapišemo tudi nevarno za demokratične postopke. Ni še tako dolgo, odkar je pravniška interpretacija spora o štetju glasov na Floridi dobesedno določila ameriškega predsednika. Pravniška bitka ob kandidaturah Georgea Busha mlajšega in Ala Gora je sporno naselila v Belo hišo predsednika, ki je pozneje zapletel civilizacijo v svetovno vojno, in tako naprej in tako nazaj. Težava je bila enaka temu, kar je bilo nakazano na začetku naše oddaje: demokratične politične odločitve so posledica odločitev najširše plasti prebivalstva, ki je lahko tudi nevedno, neumno in zaslepljeno, a če pravno izobražena elita te odločitve spreminja ali preoblikuje, lahko nastanejo težko popravljive motnje v demokratičnem delovanju. Ali ta logika velja tudi za ustavno sodišče, ki je pri nas izvzeto iz pravosodnega sistema, pa je vprašanje, glede katerega se ne strinjajo niti pravniki. In tako smo na začetku zgodbe.

Čeprav se sliši nenavadno ... pravo, ki poskuša vplivati na politične odločitve, kot je bil odvzem mandata Janši v parlamentu, ne prinaša več prava v politiko, temveč predvsem politizira pravo.

In zdaj še glavna šala. Geslo zadnjega desetletja je: "Več pravne države!" Tudi nova vlada jo je zapisala na svoje zastave. In potem nam pravniki v medijih povedo, da prava pravzaprav ne razumemo. Če pa ga že, se moramo sprijazniti s tem, da se pravniki z njegovimi interpretacijami ne strinjajo. Če pa pravo razumemo in se z njegovimi interpretacijami celo vsi strinjamo, gre zagotovo za "naravno pravo", ki s svojimi naivnimi in romantičnimi predpostavkami ni vredno resne intelektualne debate. Torej imamo težavo: ob predpostavki "pravna država pomeni dosledna vladavina prava, prava pa ne razumemo" očitno ne razumemo pravne države. Kako je mogoče zahtevati nekaj, česar nismo sposobni razumeti? Povedano drugače: mogoče je pravna država že ves čas tu, močna in bohotna, mi pa je v svoji omejenosti nismo sposobni prepoznati ... Če nismo sposobni pravno razumeti zapornika poslanca, kako bomo sposobni dojeti še bolj zapletene pravne pojme, kot so neodvisno sodstvo, svetost ustavne ureditve in drugi postulati pravne države, ki jih je pred dvema stoletjema postavil veličastni Kant?

Kaj je torej onkraj prava, recimo pri vprašanju, ali je Janez Janša najprej poslanec in šele nato zapornik ali je morda nasprotno ...? Kaj se zgodi, ko pravniki umolknejo, javnost pa sedi na stadionu in navija? Kje je upanje, ko so stebri družbe sestavljeni iz majhnih lopovov in kriminalcev s kravatami, edini cilj prihajajočih rodov pa je čim cenejša vozovnica do Nove Zelandije?
Edina rešitev je prastara, cmerava romantična predstava o moralni drži in osebni poštenosti vsakega posameznika. Žal pa živimo v časih, ko samo Janez Janša ve, katero je častno in moralno dejanje za rešitev njegovih težav.