Najprej nekaj teorije! Za začetek raziščimo fenomen, ki ga v psevdodružboslovju, katerega del je naša oddaja, imenujemo "korziški efekt"! Ko se je zgodila strahotna tragedija v Ajacciu, ga ni bilo Slovenca, ki ne bi poznal nekoga na tistem nesrečnem letalu. V najslabšem primeru je poznal nekoga, ki je poznal nekoga na tistem nesrečnem letalu. Se pravi, da je dovolj 100 ljudi, ki so tragično umaknjeni iz družbe, pa je tako ali drugače prizadetih dva milijona ljudi. "Korziški efekt" najlepše pojasnjuje slovenska omrežja, saj predstavlja vrhunsko, enotno omrežje, v katero smo povezani vsi Slovenci. Vse drugo so podomrežja, ki jih bomo obdelali nekaj pozneje.

Drugi pomembni fenomen pa je slovenska nagnjenost k mreženju. Tipičen prizor visokega poletja in dalmatinske obale je tak: "A iz Spodnjega Kašlja ste? Poznate morebiti ...?"
"Kako da ne! Bližnji sosedi smo, njegova žena pa je z mojo sestrično skupaj hodila v vrtec ..." In tako naprej in tako nazaj ...

Ko Slovenec sreča Slovenca, ga hoče takoj omrežiti. Ko Slovenka sreča nekoga z bogatega Zahoda, ga prav tako poskuša takoj omrežiti. Toliko o tem.

Zdaj pa k podomrežjem, ki neposredno zavirajo bleščeč družbeni in gospodarski razvoj Slovenije. Politični analitiki, ki nam jih vsakodnevno prodajajo televizije, govorijo o nekakšni temni, težko razumljivi in skrivni bratovščini, ki kolje ovce ob polni luni, čez dan pa lobira za zgraditev Teša 6 ali proti njej, lobira v slabo banko ali iz nje in v Slovenski državni holding ali iz njega. Vodil naj bi jih ali pohlep in ali iracionalna pripadnost komunizmu oziroma Katoliški cerkvi. Predvideva se, da naokoli hodijo v oblekah, imajo pobrite glave, štirikotna očala z debelimi okvirji, znajo uporabljati računalnik in imajo izpit kategorije B.

Danes pa v naši oddaji prvi razkrivamo, kako resnično delujejo slovenska skrivna omrežja. Najprej vam opišemo prizor, ki vam bo mogoče samoumeven, a je nujen za razumevanje tematike.

Visoko poletje in piknik ob vodi. Otroci igrajo badminton, žene opravljajo v senci, moški so na pragu infarkta odigrali rundo nogometa in zdaj obračajo čevapčiče in vse bolj priljubljeno vratovino, ki z žara sramotno izrinja zarebrnice ... Jože pravi: "Franca, ti poznaš Milana, ki ima hiltija? Razbiti moram ploščo, ker moja hoče zimski vrt. Ga lahko pokličeš, ali mi ga posodi?"

In tako do večera, ko se pari razidejo z obveznim: "Pa brez zamere!"

Drugi piknik je identičen prvemu. Le da je na žaru ob mesu tudi jajčevec. In namesto cenenega piva iz diskonta se pije laško. Tudi pogovor je nekoliko drugačen: "Zoran, ti poznaš Igorja, ta še vedno menda pozna Janeza. Misliš, da bi ga lahko poklical, rad bi izvedel menedžerski prevzem pivovarne!"

In tako naprej in tako nazaj do večera, ko se poslovijo z obveznim: "Pa brez zamere!" V opisanem primeru seveda: "Pa brəz zamərə."

Hočemo povedati, da se v ropu slovenskega družbenega premoženja ni dogajalo nič subverzivnega, niti intelektualno zapletenega. Pri belem dnevu so nas oropali preprosti domači fantje. Ali se vam Boški, Igorji in preostala druščina resnično zdijo sposobni izpeljati skrivne, logistično in intelektualno zapletene operacije?

Še njihova sposobnost manipuliranja z mediji je bila po kmečko preprosta: "Kupili so si jih!"

Kar najlepše dokazuje povedano, je dejstvo, da vse skrivne rabote slovenskega vsakdana ne potekajo v steklenih pisarnah za mahagonijevimi konferenčnimi mizami, temveč v preprostih domačih oštarijah ali pa na kavi.

V Sloveniji zapleteni politično-gospodarski pritiski, ki jih gledamo v hollywoodskih uspešnicah, preprosto niso mogoči. Najprej jih onemogoča pragmatično-lopovska nrav Krpanovih potomcev, takoj zatem pa dejstvo, da po dveh telefonskih klicih trčiš ali ob sorodnika ali ob sošolca. Tako pridemo do sorazmerno nerodnega položaja, ko bi razbitje in razkritje omrežij pomenilo razbitje in razkritje samega naroda.

Ali še drugače ...

Kot nas je podučila zadnja afera z avtorskimi honorarji, smo družbenopolitično načelni le tako dolgo, dokler nam to koristi. Se pravi, da smo načelni zgolj sami do sebe.
Ko pa bi moral biti nekdo načelen do dekanke, ki si reže prevelik kos potice, je tiho, ker je bil tudi sam nekoč dekan. Ali pa bi želel postati. Slovenska omrežja se hranijo s pomanjkanjem integritete in poguma vsakogar izmed nas ter z dejstvom, da bi nosilci družbenih procesov in odgovornosti z načelnim dejanjem takoj prizadeli tudi nekoga, ki ga osebno poznajo. In seveda še bizaren sklep. Ker so se nekateri tega problema zavedali, so za predsednika slabe banke pripeljali Skandinavca. Ne vedoč, da je to edini Skandinavec s slovensko naturo.