Vendar celo v naši amaterski oddaji nismo toliko naivni, da ne bi vedeli, da je ”sodba v imenu ljudstva” samo folklora … v praksi se sodi po strokovnih, pravnih merilih. In spet imamo težave, kajti prav pred kratkim smo lahko videli, kako zanič so strokovni in pravni standardi v naši državi. Torej, če hočemo, da bo sodba verodostojna in se nihče ne bo pridušal ali še huje, ščuval ljudstva proti ljudstvu, poiščimo nekaj alternativnih metod za sojenje v primeru Patria.

Najbolje bi bilo, ko bi sodil Skomina. Skomina je naš najboljši sodnik, ne le po mišljenju slovenske lige − zelo visoko je cenjen tudi v Evropi. To pa se v naši državi vedno dobro sliši. Zagotovo je eden izmed petih najboljših evropskih sodnikov, se pravi, da bi se lahko mirno izrekel o Janši, Krkoviču in Črnkoviču. Kar spomnimo se, da je pravično sodil Gerardu Piquéju v Barceloni in da ni sodil pri prvem Robbnovem golu, ko je vsa obramba dvignila roke. Skomina pa nič! In imel je prav. Ampak vedite: v tem primeru ne govorimo o Krkoviču, Janši in Črnkoviču, ampak o Messiju (ki je bil v klopi), Xaviju in Iniesti. Pa so pred Skomino ponižno utihnili ter sklonili glave … čeprav so ti fantje znani po vsem svetu in nekajkrat večji frajerji, morebiti celo stokrat večji od prej omenjenih.

Skomina se jih ni ustrašil in je dovolil, da Nemci nažgejo Špance sredi Barcelone. To je bil veliko večji pritisk na sodnika, kot je ta na slovensko sodstvo v primeru Patria. Ampak nekako se nam dozdeva, da pravične presoje, strahovitega pregleda in panterskih refleksov Damirja Skomine slovensko pravosodje v primeru Patria ne bo pokazalo.

Kakšne možnosti nam še ostanejo v okviru pravičnega sojenja?

Sam Janša je v zagovoru omenil, koliko nas je ta proces stal. Med procesom se je namreč slovenski javni dolg povečal z 8 milijard na 20 in Janša po neki zabavni logiki sklepa, da se ne bi povečal, če ne bi bilo Patrie in z njo povezanega nastopanja in sestopanja SDS-ovske oblasti … Torej, medtem ko ste se resno poskušali domisliti, kakšno zvezo ima javni dolg s sodnim preganjanjem koruptivnih dejanj, smo mi že iznašli način, kako bi vsaj del tega denarja, se pravi dvanajst milijard evrov, lahko dobili nazaj.

Proces in sodstvo je treba izkoristiti na način iskanja “talentov”, kot se moderno reče stari, dobri prireditvi “Pokaži, kaj znaš!”. Imamo torej tričlanski sodniški senat. Dobro je, da je zraven vsaj ena ženska, ki mora biti očarljiva in se veliko smejati tja v tri dni, moška pa se morata dopolnjevati kot jin in jang. Krkovič, Janša in Črnkovič pridejo pred senat, pokažejo svoje darove, potem pa naj ljudje glasujejo. Recimo, da računamo − zaradi lažjega množenja − sto evrov za klic. Ker gre za Janeza Janšo, bosta zagotovo poklicala dva milijona Slovencev. En evro od klica naj gre za Telekom, pa ga bo na novo dokapitaliziranega vlada Alenke Bratušek z lahkoto prodala; en evro naj gre za javno RTV, ki ekskluzivno prenaša sojenje, pa ji ne bo treba zvišati naročnine; 98 evrov pa naj gre naravnost v proračun. Sojenje bi tako pravično vrnilo v proračun vsaj del tistega, kar je v obdobju, ko je potekalo, izčrpalo iz države oziroma tistega, kar bi, prosto po Janši, država prihranila, če sojenja ne bi bilo. Obsojenci bi bili potem oproščeni ali obsojeni, odvisno od večine prispelih telefonskih klicev.

Ker pa je krjavljevska slovenska usoda presekana ravno na pol, bi morali imeti pripravljeno rešitev tudi za primer, da bi bilo glasov pro et contra natančno enako število. Samo v tem primeru bi odločili sodniki, ki sedijo v senatu, ampak šele potem, ko bi rešili duhovit kviz, ki bi ga izmenično sestavljali tožilci in obramba. Obsodba bi bila gledana in ocene bi se povzpele v nebo.

V Osemnajstem brumairju Ludvika Bonaparta danes prezirani Marx Heglovo misel o osebah in dejstvih, ki so se v zgodovini vsaj dvakrat ponovila, parafrazira z vzklikom: "Prvič kot tragedija, drugič kot farsa." In kako primerno je, da protestniki pred sodiščem držijo napise: "Zgodovina se ponavlja!" Hegeljanski vzklik je seveda točen, a kaj ko Janez Janša na sodišču trdi, da je sojenje farsa. Po marksistični logiki bi to pomenilo, da je bil prvi primer v zgodovini, tisti iz leta 1991, tragedija.