Pred nekaj dnevi je predsednik vlade levičarje označil s fašisti, Mitja Kunc je rekel Andrei Massiju, da je fašist, Andrea Massi pa je rekel Kuncu, da je partizan in sta se na gobec.

Vsi spletni forumi kot tudi celotna slovenska javnost so prežeti s komunisti, partizani, belogardisti in fašisti. Zdaj pa tako. Ko nekomu rečeš, recimo Kunc Massiju, da je fašist, dejansko tega ne misliš. Ker je vsakomur jasno, da je Massi smučarski trener, ne pa fašist, in tudi, ko Massi reče Kuncu, da je partizan, tega v resnici ne misli tako. Ker partizani so v najboljšem primeru stari več kot 80, Kunc pa je še mlad.

Tudi ko predsednik vlade reče levičarjem, da so fašisti, dejansko tega ne misli, ker nimamo fašistične stranke, in tudi, ko levičarji imenujejo vse, ki hodijo k nedeljski maši belogardisti, dejansko tega ne mislijo, ker so pri mašah večinoma le verniki. Hočemo povedati, da so se komunisti in fašisti, belogardisti in partizani v slovenščini razvili na nov pomenski nivo.

In ker so se ti pojmi razvili prek svojega osnovnega pomena, je skrajni čas, da jih kot take sprejme tudi jezik. Torej, čisto jasno je, da ko nekemu rečeš fašist, ga poskušaš zgolj žaliti. Tega se človek lahko hitro nauči na spletnih forumih. Tam se že dolgo in redno žalijo s komunajzarji, rdečkarji, fašisti, naciji, belčki in podobnim. In prav na slovenskih domenah medmrežja lahko razmišljujoči imenitno opazuje, kako je izvirni pomen besed zamrl in kako so nekoč temeljni sociološki pojmi postali navadne psovke in kletvice. Primer: v času originalnega Schladminga, se pravi leta 1982, ko so bili smučarski trenerji še lepše vzgojeni, bi se Massi in Kunc prepirala takole.

Massi: “Jeb..ti..ater Kunc, zakaj si bil na moji frekvenci?”
Kunc: “Pič..ti..rina, ti si bil na moji.”
In tako naprej in tako nazaj.
V sodobnosti pa sta se seveda ozmerjala s partizani in fašisti, čeprav sta imela v mislih “Jeb..ti..ater” in “Pič..ti..rina”.

Gre pa še za nek drug predvsem simbolni premik. Dolga desetletja se je gverilski del borcev za čisto slovenščino zavzemal za slovenske psovke in kletvice. Kajti večina v današnji izreki jih je posvojena iz - v preklinjanju izvedenih - južnoslovanskih jezikov. In ko smo se že skoraj sprijaznili, da bo naš narod patetično ostal pri tri sto kosmatih, se je končno pojavila nova izreka, ki, kot pravi teorija, izraža človekovo frustracijo, humor ali navdušenje v nizkem jeziku.

Edina težava je v tem, da poznamo vsaj sto psovk in kletvic, komunisti, komunjare, fašisti, naciji in belogardisti pa so številčno omejeni. Treba bi bilo torej sestaviti slovar, ki bi govorcu povedal, kakšen je slovenski sinonim za katero izmed prevzetih psovk. Recimo ‘Ku..c te gleda’, bi lahko bil ‘Hitler te gleda’ ali pa seveda tudi ‘Tito te gleda’. Pač odvisno od svetovnega nazora psovalca. Dalje: ‘pi..a’ bi lahko postala ‘marksizem’. In tako naprej!

V glavnem bi morali slediti principu, ki se je izkristaliziral v zadnjih tednih sredi slovenske politične prakse. Kletvice, ki uporabljajo genitalije, spolni akt ali incestne situacije je treba zamenjati s pojmi in besedami, ki označujejo poglavja, osebe in dejanja iz dveh največjih totalitarizmov dvajsetega stoletja. Tako bi psovke in kletvice ne le opravljale svojo običajno vlogo znotraj frustracij govorca, temveč bi mladino tudi poučevale o nevarnostih totalitarnega režima. Če vas kdo nepravilno prehiti v prometu, tako odslej iztegnjeni sredinec ne pomeni več anglosaškega ‘fuck you’, temveč pomeni ‘bazo 20′ tudi tebi!

Da pa ni pričujoče razmišljanje zgolj brezplodno opletanje z jezikom, nam znanost živega jezika ponuja tudi eksperiment. Naredimo torej poskus in namesto fašistov, belogardistov in komunistov v izreko vstavimo kletvice, ki so trenutno v obtoku. Se pravi, da predsednik vlade s platna ne reče: gre za levi fašizem, temveč reče: “Pič..vam…rina”. Forumski razpravljavci, poslanci in novinarji nenadoma vsi začnejo bruhati genitalije, incest in nenavadne spolne prakse.

Šele, če namesto ideoloških predsodkov v vsakodnevno javno izreko za potrebe žaljenja in diskreditacije drugače mislečih vstavimo kletvice, vidimo, kako beden, primitiven in uboren je naš vsakdan. Naša preteklost je v javni debati tako ali tako madžarski kočijaški kozel, naša razvojna perspektiva pa je podobna ciganski malhi. Ali kot bi se reklo po novem: “Do vratu smo v samoupravljanju!”