Ker gre res za neprijetno raboto, je toliko bolj neverjetno, kako zelo radi se ji skozi zgodovino posvečamo. Namreč: ujeti prisluškovalca je mogoče le s prisluškovanjem, zato imamo v tistih čudnih stavbah dve pisarni; ena je za špijonažo, druga je za kontrašpijonažo. In tako naprej in tako nazaj!

Zadnjič je šla naša premierka v Bruselj. In se ji je v sveti jezici kar malo tresla bradica, kako bo "prijateljem in partnerjem" povedala, da pa mi naslednje leto ne bomo še enkrat opravljali stresnih testov, ker jih že letos. Pa o stresnih testih skoraj niso govorili, ker je gospa Merklova pogruntala, da Američani prisluškujejo njenemu mobiju. Kmalu so vsi voditelji govorili le še o tem, komu vse Američani prisluškujejo. Naši premierki pa ni prisluškoval nihče, oziroma ji ni nihče povedal, da ji. Najbrž zato, ker je naša kontrašpijonaža javni sektor, ki je pregovorno neučinkovit. Kakor koli: premierka je ostala brez štofa, in ko so se Francozi, Španci in Nemci repenčili, kako so jezni na Američane, je lahko ona le razumevajoče kimala z glavo.

Zdaj pa osnovno vprašanje; ali smo res tako zelo nepomembni, da naši premierki ne prisluškuje nihče? Niti kakšen pripravnik v NSA-ju? Ali v CII? Ali vsaj v FBI-ju? Dobro, vsi vemo, da si prisluškujejo slovenski politiki med seboj. Vsakokrat po volitvah se politično polastijo SOVE, a največ podatkov dobijo od natakarjev, ki vlečejo na ušesa, ko se slovenske politične elite sestajajo po gostilnah. Kot vemo, jo je na podoben način skupil tudi Švejk.

Več kot očitno je, da se države po novem rangirajo po tem, kako intenzivno jim Američani prisluškujejo! Nemčija tako še vedno ostaja najpomembnejša evropska država, čeprav je prisluškovati Merklovi dolgočasno opravilo: vsi vemo, da je čar prisluškovanja v pikantnostih iz zasebnega življenja, ki pa je sestavljeno iz ljubimkanja, prevar in seksa. Pri Merklovi vse to odpade in najpikantneje, kar so lahko slišali, je bila kakšna pikra na račun socialdemokratov … če je bilo zelo in flagranti, pa celo na račun sestrskega CSU! Ali pa če je govorila z vrhovi nemškega gospodarstva, kakšen volumen prtljažnika bo imel novi audi.

Za Nemci so takoj Francozi, kar je tudi logično, preseneča pa visoka uvrstitev Špancev; če le niso ponaredili rezultatov prisluškovanja, kot se na jugu rado dogaja. Presenetljivo visoko so nekatere nove članice - vzhodni blok s hladno vojno še ni povsem pozabljen -, potem je nekaj klasičnih prisluškovanj bolj iz navade, na koncu pa je skupina evropskih držav, ki jim Američani niso prisluškovali. In med njimi tudi Slovenija. Da smo se znašli na tem seznamu, je še eden izmed neuspehov v dolgi vrsti slovenske mednarodne impotence, in nekdo na zunanjem ministrstvu bo moral za to odgovarjati. Res, nekaj krivde gre zagotovo na rovaš veleposlanika v Sloveniji, ki raje afne gunca, namesto da bi vohunil, za kar so ga sploh poslali v Slovenijo! A krivda le ni povsem na strani Američanov. Da bi postali vredni prisluškovanja, bi nujno morali vzpostaviti družbeno klimo neprestane zarote, ki smo jo nekoč že imeli in potem z znamenitim "virantovanjem" tako zlahka zavrgli.

Kar pa je pri prisluškovanju v drugem desetletju tretjega tisočletja najbolj komično, je odziv javnosti. Javnost je jasno zgrožena, razmišljujočemu pa ni jasno, zakaj? Zakaj bi se kdor koli razburjal ob razkritju, da nam nekdo prisluškuje? V času cvetočih družbenih omrežij je prisluškovanje mobitelom postalo pa res obrobna dejavnost. Torej: zaradi neznanih razlogov se milijarde ljudi vsakodnevno razkrivajo na spletu do onemoglosti. Facebook in Twitter, mogočni orožji človeškega napuha, sta prepolna osebnih podatkov, čustvenih stanj, dejstev in načrtov … zakaj se torej mučiti z vnetim ušesom, svinčnikom in papirjem, snemalnikom in analizo? Sodobni vohun, ob tisočih drugih, enostavno prebere na Facebooku, kaj misli, dela in namerava storiti tisti, ki ga kani špijonirati. Ali pa, če se mu ne ljubi brati na dolgo, postane njegov sledilec na Twitterju … "Sledilec", kako prikladen naslov! Špiclji nič več ne zmrzujejo okoli vogalov, ali se dušijo po gostilnah, niti v znamenitih kombijih jih ni več … udobno sedijo na toplem in suhem ter brskajo po internetu.

Ker smo pri naši skromni oddaji družbenoomrežno nepismeni, brez profilov in računov, je seveda velika možnost, da se motimo … da podatki na družbenih omrežjih za vohunjenje niso primerni in dragoceni … A s tem se samodejno vzpostavi teza, kako družbena omrežja oziroma udeleženci na njih niso iskreni - da o sebi, svojih dejanjih in načrtih dajejo napačno in zavajajočo podobo. Da se kažejo v podobi, ki ne ustreza realnosti.

V tem primeru pa je staro dobro prisluškovanje več kot dobrodošlo, ker vrača vero v vsebinsko bogatost človeškega govora kot najstarejše oblike sporazumevanja ... Nekaj nas je še vedno mnenja, da je govoriti in poslušati bolj človeško od "slediti" in "všečkati"!

Kar pa se tiče neetičnosti prisluškovanja … kot učijo vse velike svetovne religije: "Vedno nekdo posluša!"