Predsednik Pahor je med prvimi ponudil mesto priljubljenemu pravniku Miru Cerarju mlajšemu. Kot vemo, se je ta pozneje za vabilo zahvalil, a zadržimo se za hip pri ponudbi sami. Amaterski politični analitiki, ki svoje življenje živijo ob točilnih pultih in na spletnih forumih, so takoj ugotovili, da je bila predsednikova poteza spreten manever, kako se elegantno rešiti grozečega političnega tekmeca. Uradni politični komentatorji, ki svoje analitično življenje živijo v resnih medijih, tega niso tako formulirali, mislili pa so si. Ker gre prav za to.

Miro Cerar mlajši je ena večjih moralnih in pravnih avtoritet v državi in zaradi večnega slovenskega hrepenenja po mesiji se je v zadnjih mesecih prebil v ospredje. Ljudem ugajata njegov umirjeni, a odločni nastop in neusmiljena pravičnost, podkrepljena s pravnim znanjem, pa tudi to, da se ne prepira in ne žali. Po znanem načelu, da civilnodružbeni favoriti takoj po politični aktivaciji na volitvah dosežejo presenetljive rezultate, bi bil v prihodnosti, če bi se odpravil na volitve, seveda izjemno močan politični igralec. Zoran Jankovič in Gregor Virant sta sicer ne čisto enaka, vendar podobna primera tega načela, po katerem volivci nagrajujejo novo in na prvi pogled nezaznamovano s starim in pokvarjenim.

In zdaj si oglejmo razmišljanje predsednika Pahorja, če je bilo politično premeteno. Ljubljencu ljudstva daš častno, a politično nepomembno funkcijo, ga zasuješ z lovorjem, hkrati pa ga umakneš od vzvodov političnega odločanja ali delovanja. Na videz se to zdi čudovita metoda političnega kadrovanja, ki bi lahko prinesla tudi toliko oglaševano preseganje političnih razlik. Poglejmo še enega izmed javnomnenjskih favoritov, predsednika Računskega sodišča Šoltesa. Tudi njega bi se lahko rešili na podoben način … Najdemo, recimo, podobno pomembno funkcijo predsednika olimpijskega komiteja ali protikorupcijske komisije, informacijsko pooblaščenko pa postavimo na čelo AMZS-ja in že smo se rešili osemdesetih odstotkov psevdocivilnodružbene konkurence. Brez blatenja v javnosti, brez podtikanja, brez izključevanja. Stekleni biseri in ogledalca, pa bodo plemena začela voljno moliti k novim bogovom.

Obstaja pa problem. Kaj pa če predsednik Pahor s ponudbo profesorju Cerarju ni ravnal manipulativno in je mislil iskreno? Preučiti moramo tudi to možnost. Krajše razmišljanje pripelje do presenetljivih ugotovitev. Profesor Cerar se je zahvalil, rekoč, da je lahko koristnejši kot profesor prava in član civilne družbe. Predvidevamo, da je s »koristnejši« menil delovanje na področju človekovih pravic. Zdaj pa nas lahko iskreno zaskrbi za institucijo varuha človekovih pravic. Ko so nam to funkcijo predstavili, je bilo razumeti, da je to vrh civilnodružbene, se pravi zunajdržavne, organizacijsko in politično popolnoma neodvisne skrbi za varovanje človekovih pravic. Te pa so, to vemo na pamet, zadnji branik človečnosti pred povampirjenimi institucijami. Kako je torej mogoče uspešneje delovati v prid človečnosti zunaj funkcije ombudsmana? Če ugleden profesor prava zavrne kandidaturo z mnenjem, da lahko človeške pravice uspešneje brani kot pravnik, je nekaj zelo narobe z razumevanjem in seveda tudi delovanjem varuha človekovih pravic pri nas.

Profesor Cerar je v izjavi omenil, da se kandidatura prej ali slej politizira. To je bil eden izmed razlogov za zavrnitev. In njegova se je politizirala še prej, kot je beseda meso postala. Pri SDS-u so takoj povedali, da ne bi bil primeren, ker je bil njega dni predsednik sodnega sveta, ki pa ni delal drugega, kot prideloval sodne zaostanke. To so rekli, mislili pa so seveda na to, da je gospod profesor sin Zdenke Cerar, ki je bila njega dni visoko pri LDS-u. To so mislili, niso pa pomislili, da je tudi sin očeta, ki je bil visoko na konju z ročaji. Povedano drugače: sistem, po katerem predsednik države predlaga, politične stranke pa se strinjajo z ombudsmanom, nam le potrjuje pretirano političnost naše družbe, po kateri najprej ščitimo interese strank in šele ko so ti zaščiteni, poskrbimo še za pravice ljudi.

Za konec pa še zanimiva anekdota. Če res drži, da se lahko rešimo političnih nasprotnikov s tem, da jih kandidiramo na zveneče, a nepomembne funkcije v okviru varovanja človekovih pravic … je izjemno zanimivo imenovanje Mojce Kucler Dolinar za predstavnico RS v Evropski komisiji proti rasizmu in nestrpnosti. Le kdo se je je hotel rešiti in zakaj?