Iz sveta filma prihajajo vznemirljive novice. Jack Sparrow, legendarni pirat s Karibov, je na filmskem srečanju zbolel, Jamesa Bonda so s snemanja odpeljali s poškodovanim kolenom, Iron man je praznoval abrahama. Nazadnje je bilo med superjunaki tako napeto, ko se je pred ljubljansko premiero poškodoval Ahil. Nekaj je bilo z nogo.

Kako lahko torej pričakujemo popoln svet, ko pa so celo superjunaki postali lomljivi.

Ampak naredimo krajšo popraznično analizo na primeru najbolj skrivnostne, mogočne in trdožive superjunaške organizacije, proti kateri so razne Spectre, Hydre in Mi 6 otroški vrtec. Gre za slovensko vlado.

Morda se zdi pretirano, a naša vlada je boleče podobna najbolj dobičkonosnemu produktu popkulture, superjunakom.
Povsem jasno je, da je vsakokratni predsednik slovenske vlade superjunak. Pričakovanja, ki jih gojimo do njega, so podobna pričakovanju prebivalcev Gotham cityja do Batmana. Nenehen in neizprosen boj proti zločinu in krivicam je življenjsko vodilo slovenskih predsednikov vlad. Enako piše na zastavah superjunakov. Volilni program vsakokratnih kandidatov za predsednika slovenske vlade je pravzaprav superjunaški manifest ... kandidat manifest javno prebere in po volitvah samodejno postane predsednik slovenske vlade.

Druga velika podobnost med superjunaki in slovenskimi predsedniki vlade je nihajoča javna podpora. Na začetku je javno mnenje superjunaku izrazito naklonjeno; a zaradi naveličanosti, redko zaradi superjunakove napake, podpora izrazito pade. Na koncu se sicer ponovno dvigne, a po navadi junaka to ne reši pred koncem filma, predsednika slovenske vlade pa ne pred predčasnimi volitvami.

Tretja velika podobnost med superjunaki in predsednikom slovenske vlade je izjemno sposoben zlobnež, ki jima stoji na poklicni poti. V nasprotju s stripovskimi superjunaki, ki so ne glede na super moč izjemno počlovečeni, imajo njihovi zlobni nasprotniki zmeraj neko groteskno ali nadnaravno komponento. Ta skrbi, da občinstvo vsega ne vzame preveč zares. Nekaj podobnega so tudi slovenski zlobneži, ki vsakokratnemu predsedniku vlade preprečujejo uvedbo miru in napredka. S svojim obstojem pa ga, kot se spodobi za filmski antagonizem, jasno tudi določajo. Posebnost slovenskega zlobneža je to, da ne glede na superjunake, ki se menjavajo na čelu vlade, on ostaja ves čas isti. Kar je pripomoglo, da je zlobnež večkrat bolj v središču pozornosti kot superjunak sam.

Četrta velika podobnost med predsedniki vlade in superjunaki je njihov odnos do žensk. Ni ga še bilo superjunaka z urejenim in konvencionalnim družinskim življenjem in takšnega tudi ni bilo predsednika slovenske vlade. Težko je razumeti superjunaka, še težje je biti z njim poročen.

Peta velika podobnost je pomočnik. Vsak superjunak ima pomočnika, kot ima vsak predsednik vlade vodjo kabineta.

Šesta velika podobnost je alter ego. Noben superjunak ni to, za kar se izdaja, oziroma sta superjunaško in zasebno življenje praviloma ločena. Prav tako je s slovenskimi predsedniki vlad. Samo intimna novinarska poročila in govorice za šankom pričajo o tem, kako imenitni fantje so predsedniki vlad zasebno, raja pa jih še vedno doživlja kot odtujene predsednike vlad. Da bi nekoč dočakali predsednika vlade, ki bi bil enak zasebno in politično, kar bi, recimo, pomenilo, da bi uporabljal javni potniški promet v Ljubljani, se zdi utopija, uresničljiva samo v Skandinaviji.

Zadnja velika podrobnost pa je to, da so superjunaki najprej obstajali v stripu, šele pozneje kot filmski junaki. Kar pomeni, da so jih izumili za zabavo množic, da bi služili denar za multinacionalke. Pri slovenskih predsednikih vlade je obratno sorazmerno. Pripeljani so bili, da bi služili denar za multinacionalke, končali pa so kot zabava za množice.