Podatki o poslušanosti Radia Slovenija ne pritrjujejo opažanjem premierja Janše o splošnem nezadovoljstvu s plačilom RTV-prispevka. Morda je prav zato javni servis na udaru vladajoče politike.

Zadnji podatki o poslušanosti Radia Slovenija so pokazali, da je naša hiša v mesecih, ko je svet ustavila epidemija koronavirusa in ko so ljudje potrebovali čim več informacij, svojo nalogo opravila dobro. Od marca do maja je naše programe na teden povprečno poslušalo kar 637 tisoč ljudi, največ poslušalcev, kar 175 tisoč, je imel Radio Slovenija ob sedmih zjutraj, ko je na sporedu Druga jutranja kronika, povprečno 112 tisoč ljudi pa je poslušalo Dogodke in odmeve – obe oddaji sta daleč najbolj poslušani radijski oddaji v svojem terminu v Sloveniji. Ne glede na vse pa se politični napadi na javno radiotelevizijo nadaljujejo. Od kod tako različni pogledi na opravljeno delo?

Del RTV Slovenija je tudi Radio Slovenija. In kot ste slišali, lahko na Radiu Slovenija za zadnje mesece pokažemo veliko. Naših programov in zlasti informativnih oddaj ljudje menda ne poslušajo zaradi prisile. Temu, kar je storila naša hiša, se je v zadnjih tednih nekajkrat zahvalil tudi vladni govorec, a udrihanje čez RTV, torej tudi čez Radio Slovenija, se nadaljuje. Premier Janez Janša je, recimo, v še enem od svojih rednih ponedeljkovih monologov na zasebni televiziji dejal, da opaža splošno nezadovoljstvo s plačilom RTV-prispevka in da se bo to spremenilo, ne glede na vlado. Podatki o poslušanosti nezadovoljstva ne potrjujejo, morda pa smo ravno zaradi njih na udaru. Omenjenih 637 tisoč tedenskih poslušalcev radia je namreč več kot dve tretjini tistih, ki so se sploh odpravili na zadnje volitve; če malce banaliziram, kar te čase ni nikakršna redkost, pa bi bili samo poslušalci Druge jutranje kronike po moči krepko druga stranka v Sloveniji.

Radio je vlogo informiranja celotne javnosti, torej vseh, ki plačujejo RTV-prispevek, v – kot slišimo – enih najtežjih časih za to državo opravil dobro. Radio ima med drugim novinarsko ekipo, ki je – ob napakah in spodrsljajih, ki se dogajajo vsakomur – sposobna informirati in preseči aktualne ostre levo-desne delitve ter s tem očitno poskrbeti enkrat za nezadovoljstvo enih, drugič drugih.

Ampak tako pač je. Resna država potrebuje politiko, potrebuje pa tudi javno radiotelevizijo. Kakšna naj ta bo, pa mora biti predmet resnega, argumentiranega dialoga, ne pa predmet strankarskih ocen in tudi ne uličnih protestov.