Modre čelade so bile prav tam, v Srebrenici, a so le nemo stale in opazovale genocid, v katerem je bilo ubitih več kot osem tisoč ljudi. Razumem frustracijo enega izmed nizozemskih vojakov, Roba Zomerja, ki svoje more zdaj zdravi s kmetovanjem na krvavi srebreniški zemlji. Z živci na koncu priča, kako združena mednarodna skupnost ni naredila ničesar, da bi preprečila pokol.

V redu, vojne so grozne in krvave, tudi ta na Balkanu je bila, boste rekli. Toda ali smo bili v disciplinirani in za še vedno veliko prebivalcev Bosne in Hercegovine zgledni Sloveniji kaj boljši? Združeni in suvereni v samostojni državi smo že po pol leta lastne demokracije izvedli birokratski genocid: izbrisali smo več kot 25 tisoč oseb. Ljudi. Z družinami in življenji. Pa se država Slovenija še danes dela neumno, z Evropskega sodišča za človekove pravice naloženo izplačilo odškodnin je zgolj miloščina.

Pa smo postali združeni v Natu, Evropski uniji, evrskem območju. Bili smo zvezde, vmes smo skoraj bankrotirali, a zdaj smo še bolj neizprosni in ostri. Kot britve. Do drugačnih in tujcev. V Sloveniji poročenega umetnika Damirja Avdića želimo izgnati, ker birokrati ne priznajo njegovih sicer dovolj visokih, a kulturniških prihodkov. Grozi mu izbris iz registra tujcev z začasnim dovoljenjem za prebivanje.

Po televiziji že nekaj dni gledamo oglas notranjega ministrstva, v katerem nastopajo tujci, ki jim je uspelo ostati in uspeti v Sloveniji. Kdo ve, ali imajo po merilih te iste države tudi dovolj prihodkov ali bodo morda že prihodnji mesec izbrisani iz oglasa? Država se hvali z (lepimi) zgodbami priseljencev, a hkrati izganja Avdića in avdiće. Kot je pred leti izbrisala zasavskega rudarja Mehmedalijo Alića, ki je v Srebrenici izgubil svojo izvorno družino. Doživel in preživel je dva genocida, krvavega in birokratskega, vmes pa vodil še izkopavanja žrtev povojnih pobojev v Hudi Jami. Absurdnost ne pozna meja.

Zato pa je cel kup absurdnosti na naših mejah. Zadnjič sem se peljal v Zagreb čez mejni prehod Dobovec pri Rogatcu. Med slovensko in hrvaško nadzorno točko je nekaj sto metrov poti. In tik ob cesti je na nikogaršnji zemlji simpatično gnojišče, ki je zdaj že nekaj tednov ujetnik schengenske žice. Prizor je več kot simboličen. Smo varuhi kupa gnoja, ki smo ga ogradili z žico, naostreno z britvami, da nam le ne bi kdo oskrunil našega gnojišča. Smo nekakšne modre čelade Evropske unije, ob simbolični pomoči tujih sil nemo spremljamo usode beguncev. In se ograjujemo od ljudi in od samih sebe. Kot je nemo stala in se od usod ljudi ograjevala četa Roba Zomerja leta 1995 v Srebrenici. Spoštovali so in spoštujemo navodila.

Kupil bom sprej. In nekam napisal ...
... združeni nič.