Ko so me kot otroka vprašali, kaj si želim postati, ko bom velika, sem odgovorila, da bi bila bogata teta iz Amerike. Na vprašanje, zakaj – zakaj ne učiteljica ali zdravnica – sem odgovorila, da bi tako vsem prijateljem poslala letalske vozovnice in jih gostila v svoji vili z bazenom. Pa saj to ni poklic, so se ponavadi zgražali!

Tako sem svoje želje prilagodila povprečnemu smrtniku in svoje želje prilagodila stvarnosti. V bistvu sem šele kasneje ugotovila, da je moja želja biti bogata teta iz Amerike bila v bistvu hrepenenje – želela sem si pobegniti iz okolja, ki me je dušilo.

Zdi se mi, da smo tisto hrepenenje, ki je včasih napajalo dušo, odpiralo obzorja in poskrbelo za takšna in drugačna dela, zamenjali za želje. Nova doba je prinesla veliko površnosti in nedorečenosti in meje med realnim in nerealnim so se zabrisale. Hrepenenje kot navdih ali tolažbo smo spremenili v želje, potem pa se čudimo, zakaj smo razočarani in ne uspemo uresničiti želja, kajti želje so v svojem bistvu zelo preproste, tako preproste, da se tega ustrašimo. In želje so uresničljive, če to le hočemo. Kot pravi moj prijatelj: »Jaz to hočem, jaz to zmorem.« Drži kot pribito.

Če bi si na primer v Sloveniji – včeraj je imela rojstni dan, pa se mi zdi pomembno spregovoriti tudi o tem – želeli samo, da bi vsi politiki in mi z njimi ugotovili, da smo vsi samo ljudje: da ne Borut Pahor ne Danilo Türk nista supermana in da bosta nekoč umrla; da je Janez Janša oče majhnemu otroku, ki ga potrebuje bolj kot njegov narod, in da je njegova Urška še kako vredna njegove ljubezni; da je Zoran Jankovič predvsem oče, ki bi enkrat že moral prerezati popkovino sinovoma, da bi vsi skupaj lažje živeli; da imajo vsi poslanci, ki bi zaradi prestopkov morali odstopiti, družine, ki trpijo, ker vztrajajo kljub moralni obsodbi ljudstva; ter da smo vsi mi, »navadni« državljani Slovenije, ravno tako krvavi pod kožo kot politiki in bi morda na njihovem mestu ravno tako grešili. Blasfemija? »Daj človeku oblast, pa boš videl, kdo je,« je že stara modrost.

Kaj si torej želimo v letu, ki prihaja? Službo, stanovanje, ljubezen? Karkoli že to je, je rešitev čisto blizu, v nas. Morda je ne bomo uresničili sami, morda ne letos, morda ne v desetih letih, a če bomo želeli, se bo zagotovo uresničila. Vmes se bomo morda večkrat napačno odločili, zdelo se nam bo, da nismo na pravi poti, vendar je vedno vse tako, kot mora biti. Napake so del življenja, čas pa tudi. Instant časa ni, včasih se meri v dolgih dolgih enotah.

Pred silvestrovim preverimo, kdo smo, naredimo novoletno čiščenje svojih želja, potreb, hrepenenj, podarimo si čašico zdrave pameti in lezimo v dolg krepčilen spanec s prelepimi sanjami. Želimo si zase, za svoje najdražje, pa tudi za širši dom in svet, odprimo srca na način, kot jih doslej še nismo: vstopimo v novo leto 2013 po zdravi pameti. Čašica penine in dobra družba ne bosta odveč. Srečno!

P.S.: … Da bi v naslednjem letu imeli ravno prav sončnih dni, dežja, snega in vetrov ... Trinajstica je sicer sama po sebi čudno število: nesrečno, srečno, pa niti pravljično ni. Kitajsko leto kače pa prinaša ekstravagantne otroke in novo dobo: dobo srečnega človeka, ta pa je po slovenskem izročilu tisti, ki še srajce ni imel :)