Starejša sestra Alenka me je naučila nekaj črk, še ko sem bila v vrtcu. Še vedno mi gre na smeh, ko obudim delčke spominov, ki so mi ostali iz tega obdobja, kako sva sedeli pri mizi in vadili črko A, uradno zato da bom glavna v vrtcu, neuradno pa seveda zato, da se naučim najprej napisati njeno ime, kajti naslednja črka je bila L. Imela sem pet let in čeprav nad črkami sprva nisem bila navdušena, se je to kmalu spremenilo, ko sem ugotovila, da če poznaš črke, znaš brati knjige, in če znaš brati knjige, se ti odpre čisto nov svet. Leta pozneje sem Alenkino strategijo neuspešno uporabila pri mlajši sestri Majtki, prišli sva le do VER, potem pa je suvereno izjavila, da zna že dovolj za šolo in naj ji dam mir.

Moja ljubezen do knjig se je začela kot pri vsaki punčki: princi in princeske, gradovi, srečno sta živela do konca dni in podobno gradivo, ki mu odrasli rečemo romantična komedija in nima prav nobene zveze z realnim življenjem (OK, realno v celoti za Kate Middleton). Bralna značka je bila tista, ki mi je pokazala, da obstaja še kaj poleg pravljic in prva knjiga, ki je spadala v to takrat zame odraslo literaturo, je bila Otok zakladov Roberta Louisa Stevensona. Spomnim se naključnega pogovora v odmoru v šoli, mislim da smo bile stare okoli devet let, ko so punce opisovale, kakšne hiše bodo imele, ko bodo velike, in kako sem veljala za precej čudno, ker sem rekla, da mi je vseeno, kakšna bo hiša, da le ima sobo za knjige. Sobo, prosim lepo. Mi je bilo že takrat jasno, da knjižna polica ne bo dovolj. Glede na to, da sem po mamini strani iz družine Meško, kjer sta med drugim znana pisatelja stari stric Franc Ksaver in babica Erna, ni težko odkriti, od kod ta strast do literature. In ker sem pač taka, da me zanima tisoč in ena stvar, se to pozna tudi pri branju. Kako lahko bereš štiri knjige istočasno, pravi moj mož. Preprosto. Agatho Christie, ko me zamika kaka zločinska intriga, biografije (trenutno Alexandre David-Néel, prve Evropejke v Tibetu, madona, je bila frajerka) ko se mi zbudi zanimanje za zgodovino, Shakespeare je obvezen vedno, sem ga rada brala, še preden sem šla študirat v London, po letih študija pa se mi je sploh priljubil do konca (sonet, ki sem ga interpretirala leta 1999 za izpit, znam še zdaj na pamet!), ter kako s službami povezano čtivo, da ne stagniram (trenutno Team, it's only radio, Johna Myersa).

Kljub novim tehologijam in 'sodobnemu' načinu branja (kindle, iPad) še vedno z veseljem vzmem v roke tiskano knjigo in še vedno vsakič, ko sem v Londonu, zavijem na nabrežje Temze, med Waterloo in Blackfriars bridge, kjer je vsak konec tedna sejem rabljenih knjig. Nikoli ne veš, kaj boš tam odkril, pa še velika izbira mehko vezanih knjig je na voljo, kar je nujno, če letaš sem in tja z omejena-prtljaga-Ryanairom.

Knjiga je moja zvesta prijateljica in upam, da se bo kmalu spet vrnila na vrh seznama božičnih in rojstnodnevnih daril. Kot otrok iz na literaturo mahnjene družine vam vsem staršem polagam na srce: naj otroci v svetu računalnikov, televizije in interneta ne pozabijo na knjige. Ne samo zaradi znanja, besednega zaklada in poučnih zgodb, ampak tudi zato, da bodo odrasli s pravo mero domišljije. Jim bo še kako prav prišla.