Ena izmed prednosti življenja na dekadentno dragem "Upper East Sidu" je bližina parka, kjer bančniki, poslovneži, diplomati lahko pokurijo morebitne viške energije, ki bi v končnem agregatnem stanju lahko kvarno vplivala na njihov videz.

Štiri ure zatem, ko so kamere posnele njen odhod iz stanovanja, so jo našli v parku, nezavestno, podhlajeno, z veliko izgubo krvi, počeno lobanjo, poškodba glave je bila tako huda, da ji je eno oko izpadlo iz očesne jamice … Prva diagnoza zdravnikov je bila, da Meilijeva ne bo preživela, bolj optimistični so napovedovali, da bo v najboljšem primeru ostala v dolgotrajni komi z vsemi posledicam, ki jih ta prinaša …

Preiskovalci so zelo kmalu ugotovili, da je bila Meilijeva žrtev klasičnega spolnega napada: bila je na smrt pretepena in posiljena; napadalec jo je verjetno pustil negibno, sodeč, da je mrtva. Naslednji dan skorajda ni bilo večjega medija, ne le v New Yorku, ki ne bi poročal o srhljivem zločinu v Centralnem parku. Ta se ni zgodil v Harlemu ali Bronxu, ampak tako rekoč pred pragom stanovanj milijonarjev na "vzhodni strani", v enem najbolj obljudenih parkov in eni glavnih turističnih atrakcij mesta.

Župan mesta Edward Koch se je zavedal, da je javnost ogorčena in da je napad čez noč prerasel v primer, ki lahko usodno zaznamuje njegov mandat. Čeprav le eno izmed 3.254 uradno prijavljenih posilstev v New Yorku tisto leto, je njegova krutost zasejala strah med meščane in sprožila val vprašanj o varnosti v mestu. Samo dan po napadu je župan dejal, da bodo po tem primeru presojali učinkovitost pravosodnega sistema. Župan je od policije zahteval, naj energično ukrepa in nemudoma najde storilca.

Policija je kmalu sporočila, da je aretirala pet mladeničev, starih od 14 do 16 let iz bližnjega Harlema. Čeprav so bili mladoletni, so mediji vsi po vrsti brez pomislekov objavili njihova polna imena, ki se jih prijelo ime, "peterica iz Centralnega parka": Antron McCray, Korey Wise, Yusef Salaam, Raymond Santan in Kevin Richardson. Vsi so bili Afroameričani ali tako imenovani Latinosi, otroci špansko govorečih priseljencev. Ime žrtve, bančnice Trishe Meili, je ostalo javnosti neznano praktično še več kot desetletje.

Policija je vedela, da so aretirani mladeniči člani večje skupine nepridipravov, ki deluje v Centralnem parku in so na najboljši poti, da kmalu postanejo "profesionalci" … Imela je dokaze, da so bili v času napada v Centralnem parku, česar niso nikoli zanikali, prav tako je vedela, da je bilo v okolici Centralnega parka pred kratkim storjenih nekaj kaznivih dejanj, predvsem naj bi šlo za roparske napade na tujce, ki bi lahko bili njihovo delo.

Sojenje, prvo že avgusta in zatem decembra 1990, je nemudoma dobilo močno rasno razsežnost, pred sodnim poslopjem so se vrstile demonstracije afroameriških aktivistov, še posebej rumeni mediji so še razpihovali sovraštvo do njih, javnost je bila nevarno razdeljena. Gradbeni tajkun Donald Trump, ki se je postavil na čelo tistih, ki so terjali eksemplarično obsodbo "tropa volkov" iz Centralnega parka, je v enem izmed newyorških rumenih dnevnikov objavil celostranski oglas, v katerem je zaradi njihovega zločina zahteval ponovno uvedbo smrtne kazni v New Yorku.

Kljub argumentom obrambe, da so dokazi tožilcev proti peterici na trhlih nogah, da so bila priznanja njihovih klientov med preiskavo izsiljena, prošnjam in rotenju staršev mladoletnikov ter demonstracijam pred sodnim poslopjem, so bili Yusef Salaam, Antron McCray, Raymond Santana in Kevin Richardson spoznani za krive posilstva, napada in ropa ter obsojeni na od 5 do 10 let zapora za mladoletnike. Korey Wise, ki mu je bilo sojeno kot polnoletnemu, je dobil med pet in 15 let zapora. Po besedah sodnikov za obsodbo mladoletnikov ni bilo bistveno njihovo pričanje, ampak materialni dokazi: sperma, vzorci trave, žrtvine dlake na obleki enega izmed obsojencev …

Vsi obsojenci so že zdavnaj odsedeli svojo kazen, najmanj sedem in največ trinajst let, eden izmed njih se je medtem ponovno vrnil v zapor, ko je leta 2002 odjeknila novica, ob kateri je tožilcem in sodnikom zaledenela kri v žilah: Matias Reyes, razvpiti serijski posiljevalec in morilec, je v zaporu priznal, da je bil on tisti, ki je četrtega aprila 1989, takrat 17-letnik, v Centralnem parku posilil Trisho Meili. Analiza DNK v spermi, najdeni na žrtvi, je potrdila, da je možnost napake, da Reyes ni storilec, ena proti šest milijard. Naknadna analiza DNK dlak, ki so jih našli na obleki enega izmed obsojencev, Kevina Richardsona, in ki so bile glavni materialni dokaz tožilcev, je potrdila, da ne gre za Trisho Meili.

Tako imenovana peterica iz Centralnega parka je mesto New York po Reyesovem priznanju neuspešno tožila za 250-milijonsko odškodnino za krivično aretacijo, zlonamerni pregon ter rasno motivirano zaroto. Pravda z mestom vseeno ni bila lahka, kajti župan Bloomberg je trmasto vztrajal, da ne bo plačal odškodnine, češ da je policija v preiskavi proti peterici delovala v dobri veri. V nasprotju z Bloombergom je novi newyorški župan Bill De Blasio pretekli teden, tako kot je obljubil med volilno kampanjo, privolil v plačilo 40 milijonov dolarjev odškodnine peterici iz mestne blagajne. Ob tem je dejal, da ga ni denarja, ki bi lahko fantom povrnil uničeno mladost; v povprečju je vsak dobil milijon dolarjev za vsako leto dni krivičnega zapora.

Gradbeni tajkun Donald Trump tokrat ni zakupil celostranskega oglasa Daily Maila kot nekoč, je pa tudi tokrat čutil potrebo, da v Mailu razkrije, kako sramotna je odškodnina peterici, kajti ni skrivnost, da so mladeniči, zdaj možje, vse prej kot angeli. Štirideset milijonov dolarjev davkoplačevalskega denarja v mestu, ki naj bi imelo najvišje davke v Združenih državah, je zelo veliko denarja, je dodal, Newyorčani si zaslužijo kaj boljšega!

Trisha Meili si je po napadu s skoraj fanatično voljo čudežno opomogla, čeprav priznava, da posledice napada čuti še danes. Po 14 letih anonimnosti je izdala knjigo I Am the Central Park Jogger (Jaz sem tekačica iz Centralnega parka). Zaradi možganskih poškodb se tragedije še danes ne spominja. Vse, kar se ji je zgodilo med peto uro popoldne četrtega aprila 1989 in šest tednov pozneje, je zavito v gosto meglo. Priznava, da se napadalca ali napadalcev preprosto ne spominja, in sprijaznila se je, da bo tako najbrž ostalo za vedno.