Gojira, kakor se pošast imenuje po japonsko, se je prvič pojavil na velikih platnih leta 1954 v filmu z istim imenom v režiji Išira Honde za studio Toho kot popkulturni fenomen v najboljšem smislu: populističen in zabaven film, ki je zarezal v najgloblje strahove in dileme svojega časa. Film je sprožil niz nadaljevanj in tudi animirano televizijsko nadaljevanko, tako da je Godzila nastopil v kakšnih 30 filmih (od katerih sem jih, priznam, videl le polovico). Odnos filmarjev in občinstva do tega najbolj prepoznavnega izdelka japonske popularne kulture je vedno bil spremenljiv.
Preteklost vstaja iz Tokijskega zaliva
Filmske pošasti po navadi predstavljajo vrnitev nečesa, kar je bilo zatirano. Prvi film o Godzili se je pojavil devet let po bombardiranju Hirošime in Nagasakija in dve leti po koncu ameriške okupacije Japonske, pod katero je bila diskusija o jedrskem bombardiranju cenzurirana. Velikanska pošast, ki so je zbudili (ali ustvarili) jedrski poskusi v Tihem oceanu, je izbruhnila na platno kot zatirani spomini na množično uničenje.

Popolnost pustote urbanega prostora, ki jo Godzila pušča za sabo, neustavljivo spominja na posnetke Hirošime po bombardiranju. Tem kadrom uničenja sledijo prizori v prepolni bolnišnici, v kateri ranjeni ležijo po hodnikih in zdravniki pri otrocih odkrivajo radioaktivnost. Najbolj značilna podoba filmov o Godzili je množica, ki panično beži, medtem ko Godzila počasi in neizprosno koraka v ozadju.

Iz kako intenzivnega strahu se je rodil Godzila, se da začutiti v drami Ikimono no kiroku, ki jo je Akira Kurosava posnel leto dni pozneje. Film, katerega angleški naslov je I Live in Fear oziroma Živim v strahu, govori o japonskem industrialcu, ki ga je tako strah jedrskega uničenja, da želi prodati svojo livarno in se z družino odseliti v Brazilijo. Zaradi svoje obsesije konča v umobolnici, prepričan, da svet okoli njega gori. Godzila, ki se dvigne iz Tokijskega zaliva in pušča za sabo bolečino in opustošenje, je bilo znanstvenofantastično poosebljenje tega skrajnega strahu.

Moj ata, Godzila
V izvirni japonski seriji je Godzila po prvih štirih filmih (v enem se je celo boril proti še bolj ikoničnemu, ampak zelo drugačnemu King Kongu) postal simpatičen in dopadljiv, čeprav še vedno uničevalen junak. Ne poznam dovolj dobro japonske filmske industrije ali družbe, da bi zagotovo lahko pojasnil, zakaj je tako, ampak morda gre za to, da v ''zlatih šestdesetih'', v času japonskega gospodarskega čudeža, ni bilo več želje po spominu na travme preteklosti. In ni večje zmage nad travmo, kot če nam jo uspe udomačiti; spremeniti to pošast, ki bo vedno psihološko povezana z nevarnostjo jedrske energije, v prijatelja, zaščitnika, slugo.

Pa tudi v dobrega očeta. V filmu Sin Godzile (Kaijûtô no kessen: Gojira no musuko/Son of Godzilla, 1967, Jun Fukuda) osoren, ampak zaščitniški Godzila uči svojega nespretnega sina, kako pravilno rjoveti in kako uporabiti radioaktiven dih. ''To je eden tistih strogih staršev, ki nikoli ne dovoli otroku, da se igra,'' opazi eden od človeških likov.

V simpatičnem otroškem filmu Maščevanje Godzile (Gojira-Minira-Gabara: Oru Kaijū Daishingeki/All Monsters Attack/Godzilla's Revenge, 1969, Jun Fukuda) osamljen fantek, žrtev ustrahovanja sošolcev, sanja o tem, da bi se spoprijateljil s sinom razvpite pošasti, ki ga prav tako ustrahujejo druge pošasti. ''Godzila meni, da se moramo lotiti svojih bojev in da ne smemo biti strahopetci,'' je morala, ki se je oba naučita.

Film najbolje prikaže nov položaj Godzile na Japonskem (pa tudi širše, ker je bil svetovno znan): čemeren samuraj, ki želi živeti mirno, a obenem ne bo prenašal nikakršne žalitve ali ponižanja. Udomačitev Godzile, ki je začel svojo pot kot simbol človeške destruktivnosti in opomin na jedrsko bombardiranje, se konča z njegovo preobrazbo v tip filmskega junaka, ki ga gledalci že tradicionalno spoštujemo.

Ti filmi odpirajo vprašanje spola pošasti. Ne srečamo gospe Godzile, ki bi lahko bila mati. Res pa je tudi, da je King Kong imel sina, čeprav nikoli nismo srečali njegove kraljice. V japonskih filmih je pošast spolno nevtralna. Ameriškemu občinstvu je bil Godzila predstavljen kot »Kralj pošasti«; v prejšnji ameriški različici pa je Godzila znesel jajca. Ampak studio Toho ta lik iz filma, ki ga je režiral Roland Emmerich leta 1998, nikoli ni sprejel kot Godzilo. »Američani trdijo, da je to Godzila,« pove znanstvenik v enem od filmov v japonski seriji. »Naši strokovnjaki o tem dvomijo.« V novem filmu je moškega spola. Tega se tudi jaz držim, čeprav se zavedam, da takšna interpretacija ni dokončna, in da je mogoč popolnoma drugačen pogled na lik.

Oh, ne! Ni več Tokia!
Godzilo sem prvič srečal v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na ameriški televiziji. Studio Toho je po uspehu prvega filma Godzile spustil cel niz pošasti na veliko platno: leteči Rodan, troglava Ghidorah, gigantski jastog Ebirah, Manda, Angurius in Mothra, ki je, se mi zdi, edina ženska med pošastmi; ogromna gosenica, ki se spremeni v metulja in kot dobra mati ščiti prebivalstvo Japonske pred nevarnostjo, na primer tisto, ki jo je predstavljal alfa moški Godzila.

Ti filmi so bili cirkusi uničenja, v katerih so možje v gumijastih kostumih vedno znova rušili Tokio, ki je bil videti kot podrobno izdelana igračka. Posebej priljubljen je bil film, katerega nepozaben naslov v angleščini je bil Destroy All Monsters oziroma Uničite vse pošasti! (Kaijū Sōshingeki, 1968, Iširô Honda), v katerem so se združili Godzila in drugi v obrambo Zemlji pred vesoljci in njihovo vesoljsko pošastjo.

Za otroka so bili ti filmi manj opozorila o množičnem uničenju kot fantazije o moči: kateri otrok si ni želel biti mož v gumijasti obleki, ki ruši plastične nebotičnike, meče naokoli majhne plastične tanke, gasilske avte in letala. Vsi pa so lahko uživali v megalomanski mizantropiji spektakla uničenja velemest in človeške nebogljenosti. To je bil za gledalca "nedolžen" užitek, ker je tako očitno šlo za gumijaste pošasti in (sicer lepo in podrobno izdelana) miniaturna mesta. Ameriška intelektualka Susan Sontag je leta 1965 zapisala, da se takšni filmi ukvarjajo ''z estetiko uničenja, s posebno lepoto opustošenja in povzročanja kaosa''. Ni bilo več nabitih bolnišnic in radioaktivnih otrok kot v prvem filmu.

Spet so bili filmi svojega časa, seveda. Nemočno ljudstvo, ki zaskrbljeno gleda boj dveh velikanov, je podoba, ki ni bila tuja času hladne vojne. Ampak niso več imeli tiste črno-bele osornosti prvega Gojire iz leta 1954. To se bile živahne, vesele živobarvne apokalipse. Dogajale so se v svetu, v katerem ni bilo nič nenavadnega, da so velemesta vedno znova uničena. Možnost množičnega uničenja je bila tako samoumevna, da je bila spremenjena v razgrajaško zabavo. Njihovo vzdušje je najboljše ujela pesem Godzilla ameriške rockovske skupine Blue Öyster Cult z refrenom ''Oh, no! There goes Tokyo'' ali ''Oh, ne! Ni več Tokia!''.
Zatirana zgodovina
Tudi to ni ostalo nespremenjeno. Godzila se je v osemdesetih vrnil na platna kot uničevalec, ampak občasno se je vračal tudi kot destruktiven dober fant. V enem filmu izvemo, da je med drugo svetovno vojno rešil četo japonskih vojakov pred ameriškimi marinci.

V novem tisočletju je dobil novo simbolično razsežnost, najbolj zanimivo izraženo v filmu z dolgim in opisnim naslovom: Godzila, Mothra, Kralj Ghidorah: vsestranski napad ogromnih pošasti (Gojira, Mosura, Kingu Gidorâ: Daikaijû sôkôgeki/Godzilla, Mothra, King Ghidorah: All-Out Giant Monster Attack, 2001, Šûsuke Kaneko). Stara pošast spet predstavlja zamolčano japonsko zgodovino.

V tem filmu Godzilo vodijo duše vseh ubitih pred in med drugo svetovno vojno v Tihem oceanu. Ko pogumna mlada novinarka vpraša modrega starca, zakaj Godzila napada Japonsko, ta odgovori: ''Ker si Japonci želijo pozabiti, kaj se je zgodilo. Raje bi pozabili na agonijo, ki so jo povzročili vsem tistim ljudem.'' Ko novinarkin oče admiral vpraša hčer, ali ni bilo tudi ogromno mrtvih Japoncev v vojni v Tihem oceanu, mu ona odgovori: ''Ampak toliko drugih ljudi je trpelo po vsej Aziji. Njihovih duhov je neizmerno več. Ali ti ni to jasno?'' Oče lahko odgovori le z molkom.

In Godzila spet vstaja iz Tokijskega zaliva kot spomin na stvari, ki jih poskušamo iztisniti iz svojih misli, tako da morajo Japonci priklicati na pomoč ''tradicionalne'' pošasti, ki jim jih uspe vsaj začasno rešiti pred lastno zgodovinsko sramoto. V (za zdaj) zadnjem delu japonske serije Godzila: Final Wars (Gojira: Fainaru uôzu, 2004, Rjuhei Kitamura) se je spet spopadel s celo vojsko pošasti v orgiji uničenja. Spet se je pojavil kot zaščitnik sveta, le da od sveta ni prav veliko ostalo.

Godzila brani San Francisco
V novi Godzili (Godzilla, 2014, Gareth Edwards), drugem ameriškem poskusu, da bi posneli film o priljubljeni pošasti, je Godzila znova v duhu časa, tokrat v hollywoodski interpretaciji. Začne se s navidezno jedrsko katastrofo, ki naj bi obudila katastrofo v Fukušimi pred tremi leti. Vzrok (na žalost) ni Godzila, ampak par pošasti, ki sta že nešteti imitaciji tiste, ki jo je ustvaril pokojni švicarski umetnik H. R. Giger za film Osmi potnik. Godzilla pa prihaja spet reševat svet.

Pridruži se nizu hollywoodskih superjunakov, kot sta Vitez teme ali Stotnik Amerika, ki nas varujejo pred katastrofo. ''Narava ima moč, da ponovno vzpostavi ravnovesje,'' pove eden od junakov v filmu. ''Mislim, da on (Godzila) ima to moč.'' Če poruši kakšen nebotičnik, ni kriv. Kaj naj dela, če je tako ogromen in močan? Njegova moč je takšna, kot je ameriška. ''Ali je Kralj pošasti rešil naše mesto,'' je vprašanje na koncu filma. In Godzila postane deležen tistega oboževanja junakov, ki je sentimentalna stalnica sodobnih filmskih spektaklov.

Ne želim zato preveč grajati Hollywooda, saj je Godzila izpolnil to vlogo tudi za japonsko občinstvo. Tako in tako je glavna hiba novega filma ta, da pošast iz naslova skoraj do konca filma igra le še stransko vlogo. Drugače od ustvarjalcev novega filma so producenti iz studia Toho vedeli, da filmov o Godzili ne gremo gledat zaradi družinskih dram ali pustolovščin specialcev ali dolgočasnih imitacij Osmega potnika, temveč zaradi samega Godzile.

Ta je bil v svoji šestdesetletni karieri neustavljivi rušitelj, kazen za našo vojaško, znanstveno in industrijsko brezbrižnost, pa tudi zaščitnik, oče, prijatelj. Vseeno se mi zdi, da je Godzila najustreznejši in najučinkovitejši kot enkraten simbol zatiranega strahu in sramote.

Gojira, 1954

Uničite vse pošasti, 1968

Novi Godzilla