Po eni strani je ta film brezpogojna pohvala dogme Rimskokatoliške cerkve in prav tako brezpogojen udarec sekularizmu in razsvetljenstvu nasploh. Po drugi strani pa je Izganjalec hudiča eden tistih filmov, ki ga gledalec doživi kot življenjsko izkušnjo. Neizbrisen je. Režiser William Friedkin, scenarist William Peter Blatty, ki je priredil lastni roman, snemalec Owen Roizman in ekipa v celoti ustvarijo otipljivo realističen svet, v katerega vdre zlo v najosnovnejši obliki. To je film, ki se ga ne le gleda - čuti se ga.

Dogma in strah
Gre za dvanajstletno Regan MacNeil (Linda Blair), katere ločena mati Chris (Ellen Burstyn) je filmska igralka, ki snema v Washingtonu. Mali Regan se začnejo dogajati čudne stvari: postelja si ji trese, dobiva nekakšne trzavice, glas se ji spreminja. Obupana Chris poišče pomoč pri zdravnikih. Prestrašena in vse bolj neobvladljiva Regan pretrpi niz mučnih in zastrašujočih medicinskih pregledov. Nič ne pomaga. Regan se začne fizično spreminjati. Počne strašne stvari. Zabada se v spolovilo s križem in udari mater, ko jo ta poskuša ustaviti. Izgovarja blasfemične obscenosti. Pohištvo v njeni sobi začne leteti na vse strani. Čudne stvari se dogajajo okoli nje. Režiser filma, v katerem nastopa njena mati, je brutalno ubit. Nekdo oskruni podobo Device Marije v bližnji cerkvi.

Hkrati nam film pripoveduje zgodbo o očetu Damianu Karrasu (Jason Miller), duhovniku-psihologu, čigar zapuščena in revna mati umre in ki se boji, da izgublja svojo vero v Boga. Poti Chris in očeta Karrasa se križajo, ko zdravniki s posmehom predlagajo, naj poskusi obred eksorcizma, izganjanja hudiča. Chris se obrne na Karrasa. Cerkev se odloči, naj obred vodi starejši in izkušenejši oče Merrin (Max von Sydow). Vrhunec filma so slavni prizori boja med duhovnikoma Merrinom in Karrasom ter demonom Pazuzujem, ki je prevzel Regan.

Friedkinov film, eden izmed mejnikov kratkega obdobja poznih šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ki ga poznamo kot "novi Hollywood", je ena najbolj primarnih grozljivk. Kljub temu se ni vtihotapil v kina, kot je po navadi bil primer z grozljivkami, ampak je prišel kot pravi filmski dogodek, ki ga je režiral z oskarjem nagrajeni režiser Francoske zveze (The French Connection, 1971). Film je bil celo nominiran za deset zlatih kipcev (prejel je dva). Od njega se ni bilo mogoče distancirati ali se z njim ukvarjati s posmehom, kot se je to običajno počelo z grozljivkami. Bolj kot kateri koli drug film je Izganjalec hudiča pripomogel k temu, da je grozljivka postala del filmskega "mainstreama". Kot tak je naletel na odpor, posebej na levici in med feministkami ter sploh med tistimi, ki so ga prvotno doživeli kot katoliško propagando ali izraz moškega strahu in gnusa nad ženskim telesom.

Klasična grozljivka predstavlja svet skozi prizmo brezpogojnega dualizma, brezpogojnega dobrega in zla. Najboljši režiserji grozljivk so se s tem dualizmom poigravali. V filmih severnoameriških režiserjev, kot sta George A. Romero ali David Cronenberg, ki sta Friedkinova sodobnika, je ta delitev postala v najboljšem primeru pogojna, če že ni popolnoma izginila.

Friedkin ter producent in scenarist William Peter Blatty sta ta dualizem zreducirala na najbolj osnovno in tendenciozno raven: gre za boj med hudičem in dvema rimskokatoliškima duhovnikoma za dušo dvanajstletne punčke. Vse je na površju. Ko v njeno telo in um vstopi demon Pazuzu, ni sekularne pomoči psihiatrov in zdravnikov. Pojasnila teh so predstavljena kot nesmiselno blebetanje. Regan lahko reši le ritual izganjanja hudiča. Z drugimi besedami katoliška dogma.

Vseeno se Friedkinovega filma ne da kar tako odpisati kot reakcionarno propagando. Izganjalec hudiča je enkraten, pa tudi paradoksalen film.

Hudič je v podrobnostih
Paradoksalen je v tem, da je sam film, čeprav sta njegovi zgodba in poanta predstavljeni na nesubtilen, pravzaprav brutalno neposreden način, poln subtilnih podrobnosti, zaradi katerih vsak prizor zaživi. Ker so ti prizori tako bogati, film zleze pod kožo, tudi če se gledalec upira njegovemu versko-ideološkem naboju. Friedkin, igralci, scenarist Blatty in veliki snemalec, pokojni Owen Roizman (nagrajen z oskarjem za Francosko zvezo), prisilijo gledalca, da se vživi v svet na platnu, tudi če ga moti ves kontekst zgodbe.

Prizor zabave pri Chris je značilen primer tega. Na začetku vidimo njeno hišo, napolnjeno s hrupnimi gosti. Zgodi se incident, ko njen režiser začne pijano obtoževati slugo, da je nacist. Ko ta jedrnato odgovori, da je Švicar, režiser reče: "Seveda. To pomeni, da nisi šel na bovling z Goebbelsom?" Skoraj nastane pretep. Pozneje, ko je večina ljudi odšla domov, ostane še nekaj gostov, med njimi tudi astronavt, ki se kmalu odpravlja v vesolje. Zbrani so okoli klavirja, ki ga igra simpatičen mlad duhovnik. Nemarno, ampak prijazno pojejo. Vsi ti liki, ki jih v glavnem ne bomo več srečali, so individualizirani. Niti eden ne deluje generično. Regan pride v sobo. Najprej so srečni ("Imamo gosta," reče duhovnik). "Umrl boš tam gor," Regan nenadoma pove astronavtu. "Umrl boš," ponovi in urinira na preprogo. Sledi nelagodje. Gostje okoli klavirja ne vedo, kam gledati. Chris se v zadregi opravičuje astronavtu. "Je že ok," ponavlja on, čeprav je očitno, da je pretresen. Vsi gosti delujejo kot resnični ljudje. Zato obnašanje Regan deluje tako močno, ker je vdrla v realno situacijo.

Razsvetlitev snemalca Roizmana je ključna prvina moči tega filma. Upodobi čustvene položaje, v katerih se znajdejo liki. Ko Karras v svoji sobi v semenišču trpi zaradi slabe vesti zaradi smrti matere in izgublja svojo vero v Boga, svetloba v sobi odraža njegovo duševno stanje. Karras leži na postelji. Na eni strani sobe močna bela luč razsvetli njegov pisalni stroj na mizi. Nad njegovo glavo je mehka rumena luč svetilke. On pa leži v senci. Kot da je človek med svetlobo in temo, dobrim in zlim, vero in nevero. Postane nemogoče ne čutiti njegove bolečine in zmedenosti.

Ali pa poglejmo sekvenco prihoda izganjalca hudiča. Cerkev pošlje sporočilo očetu Merrinu, ki prebiva na podeželju. Vidimo ga, kako se kontemplativno sprehaja med golimi drevesi zgodnje zime na podeželju. Ko dobi sporočilo, ga kamera približa. Slika se pretopi v posnetek že pošastnega obraza Regan, ki se pretopi v posnetek taksija na ulici med meglo, ki jo ulične luči delajo modro. Merrin izstopi iz taksija in postoji za hip sam pred hišo, preden pozvoni. Prelivi, luči, kompozicija kadra, ko Merrin stoji pred hišo, vse to ustvari ozračje zloveščega, ki je v samem srcu filma. Ti previdno in natančno posneti prizori ustvarijo crescendo, ki vodi v vrhunski spopad med dvema duhovnikoma in demonom. "V moji duši je tema," je Friedkin nekoč rekel, "globoka tema, ki se je ne morem rešiti niti za hip."

Ta tema dobi najpopolnejši izraz v Izganjalcu hudiča. Morda je sam sprejem cerkvene dogme del te teme. Morda lahko rečemo, da vse, kar je v filmskem smislu v Izganjalcu hudiča briljantno, samo služi promoviranju dogme, ki na najprimitivnejši način izključuje znanost in napredek. Kar zadeva malo Regan, uničenje njenega telesa, bruhanje, njeno krvavo samozadovoljevanje s križem in druge grozljive prizore, pa gre za najbolj odkrit napad na žensko telo. Da ne govorimo o tem, da film predstavi punčko, za katere nedolžnostjo se skriva zlo.

Veliko lahko očitamo temu filmu, njegovemu nazadnjaštvu. Gre dlje od starih bojev med Drakulo in profesorjem van Helsingom. Ta boj je postavljen v pravi svet in gre za konkretne in prepoznavne reči. Ampak težko se je izogniti moči Izganjalca hudiča. Nasprotoval je sekularnosti takratnega Hollywooda in zavrača sekularen pogled na svet. Neprijeten film, pa tudi provokativen; delo, ki za sodobnega sekularnega človeka pomeni soočanje z vsem, kar je mislil, da je pustil za sabo.