Ta lahko strnemo v dve poglavitni kratki sporočili, in sicer da so okoljske dajatve v Sloveniji visoke (celo med najvišjimi v EU-ju) in bremenijo slovensko gospodarstvo ter da so obnovljivi viri energije zaradi subvencij pregrešno dragi. Kreativno interpretirati podatke ali poudarjati le eno plat zgodbe, da bi dosegli zasebno korist, ni le vprašljivo z vidika lastne kredibilnosti, temveč tudi etično nesprejemljivo. Dejstvo je namreč, da stopnje okoljskih dajatev niso bistveno višje od povprečja v EU-ju, kljub temu pa se v državno blagajno od tega nakaplja sorazmerno veliko sredstev. A kaj, ko to ni rezultat visokih okoljskih davkov, temveč visoke porabe energije v Sloveniji, predvsem v prometu in nekaterih sektorjih industrije.

Smo med rekorderji, ko gre za porabo goriv v prometu, zelo visoko pa v EU-ju kotiramo tudi na neslavni lestvici po deležu energetsko in emisijsko intenzivne industrije. Slovenska industrija v povprečju močno zaostaja za povprečjem EU-ja, ko gre za učinkovito rabo energije. Prostora za prihranke je še veliko. Tega v retoriki Gospodarske zbornice Slovenije, reprezentativnega predstavnika slovenskega gospodarstva, ne boste slišali. Bodo pa znali zelo hitro omeniti, da visoke okoljske dajatve bremenijo konkurenčnost našega gospodarstva, čeprav dejanski podatki kažejo, da levji delež okoljskih dajatev v Sloveniji plačajo gospodinjstva, medtem ko del gospodarstva uživa kopico odpustkov v obliki oprostitve plačil, znižanih davčnih stopenj ali vračila trošarin.

V nekaterih primerih, kot je na primer dodatek za učinkovito rabo energije, ki ga je vlada leta 2015 energetsko intenzivnemu delu gospodarstva znižala za 50 odstotkov in sočasno dvignila drugim odjemalcem energije, te odpustke neposredno plačujemo vsi drugi uporabniki. Taki odpustki za največje porabnike energije in onesnaževalce so nepravični, saj jih neposredno krijemo mi, prebivalci, z višjimi davki, lastnim zdravjem in uničenim okoljem.

Hkrati takšna (davčna) politika ne prispeva k zmanjšanju porabe energije, kar mora biti prvi in osrednji cilj energetske politike. Šele potem lahko razpravljamo o obnovljivih virih energije, kjer je prav tako razprava pogosto enoznačna in zavajajoča. V Sloveniji letno za subvencije obnovljivim virom energije namenimo okoli 100 milijonov evrov. Vendar (in gre za zelo velik vendar!) pa za subvencije za fosilna goriva namenimo še več. V letu 2014 smo na primer za obnovljive vire namenili 103 milijone evrov, za fosilna goriva pa kar 146 milijonov evrov subvencij. Vztrajno opozarjanje na subvencije za obnovljive vire je učinkovita taktika, da prikriješ lastno snovno in energetsko potratnost in večmilijonske olajšave, ki ti jih država podeljuje za spodbujanje rabe fosilnih goriv. Takšna zavajajoča razprava ne bo pripomogla k temu, da bi prešli v zeleno gospodarstvo in se znebili fosilnih goriv, predvsem pa ne bo rešila strukturnih težav slovenskega gospodarstva, kot sta snovna in energetska potratnost, ki v resnici znižujeta konkurenčnost gospodarstva.

Če za konec skladno s premierjevim duhom prenehamo "jamrati" in predlagamo rešitev, je ta na dlani. Prehod v zaželeno trajnostno družbo, ki bo varovala naše zdravje in okolje, se ne bo zgodil brez aktivne ekonomske in finančne politike države. Zelena proračunska reforma je najcenejša in najučinkovitejša rešitev za podjetja in državo v prehodu na ekonomsko učinkovito in inovativno gospodarstvo ter družbo blagostanja. To dokazujejo države, ki so takšno reformo že izvedle. Slovenija se v razvojnih strategijah opredeljuje za trajnostni razvoj in prehod v zeleno gospodarstvo in se v tujini trži kot zelena destinacija, vprašanje pa je, kdaj bo slovenska politika prešla od besed k dejanjem.

Rubrika nastaja v sodelovanju s CNVOS-jem – Centrom za informiranje, sodelovanje in razvoj nevladnih organizacij.