Samo to mi je hodilo po glavi ob gledanju sklepnih minut španskega sprehoda po temnem litovskem gozdu, ki so ga razsvetlile globoke in odločne oči veličastnega Gasola. Medtem ko so se drugi veselili naprej, je on vzel žogo, s katero je odigral partijo življenja. Kot da bi jo želel odnesti nekam na varno in imeti le zase ali pa skriti v vitrino otroških spominov za dolge popoldneve brez košarke. Ker njegove igre bo nekoč konec in takšen trenutek je vreden veliko več kot vse titule, naslovi, prstani in pokali. Tako se je odločil in tako je tudi bilo.

Kot da bi to vedeli tudi nasprotniki, ki so že po nekaj minutah finala delovali kot prazna vojska, brez nabojev. Čeprav so pred tem dobili nekaj zares velikih bitk, v katerih so ustavili nekaj izjemnih nasprotnikov. A za Španijo v finalu vse skupaj ni bilo dovolj. To se je dalo slutiti že po polfinalnem obračunu s Srbi, ki so premagali sami sebe, na način, ki ga že poznamo iz nam dobro znane zgodovine narodov s tega območja. Včasih ni dovolj, če se pred tekmo prepričate, da ste boljši od nasprotnika.

To velja predvsem za selektorje, ki še niso dosegli trenerske zrelosti. Dogajanje na parketu pripravi nemalo presenečenj in nanje je treba ustrezno odgovoriti. Včasih je dovolj ena napačna menjava in pot nazaj ni več mogoča. Prav v tem je čar te igre, polne nepredvidljivih tokov, ki rušijo ali pa gradijo zmagovalno mentaliteto določene ekipe. Ne bom trdil, da bi se Srbi v finalu upirali dlje in krčeviteje od Litovcev, a sem prepričan, da tako lahkega in rutinskega slovesa od tega prvenstva le ne bi gledali.

Na koncu moram vseeno priznati, da je bil to eden najboljših turnirjev v zadnjem času, vsaj glede kakovosti videnega. Nekateri velikani so vzeli žogo in jo odnesli za vedno, tako da se ga bomo morda spominjali malce dlje, kot se to spodobi. Navsezadnje je le treba narediti prostor prihajajočim zvezdnikom, ki so že opozorili nase. Med tistimi, ki še čakajo v slačilnici, pa bo morda tudi kakšen slovenski umetnik z žogo.