Izogiba se temu, da bi imel slog. Seveda je to, da nimaš sloga, zdaj že postalo slog Miltona Glaserja.
Posebej v Bushevih letih je bil pogosto zelo besen. Z Obamo se je nekoliko pomiril, a že vidi stvari, ki mu niso všeč.
Če oba rada poslušava Mozarta, imava že nekaj skupnega in možnost, da se bova pobila, je že veliko manjša.
Milton Glaser je živa legenda. V več kot 60-letni karieri je ustvaril mnogo ikoničnih del grafičnega in arhitekturnega oblikovanja - od znamenitega plakata za koncert Boba Dylana, ki je v svojih barvni psihedeličnosti napovedal živopisna šestdeseta, prek znaka I ♥ NY, simbola akcije za izboljšanje ugleda in povečanje priljubljenosti New Yorka, do restavracije Windows of the World v Svetovnem trgovinskem centru, porušenem v terorističnih napadih, in muzeja tibetanske kulture - in še vedno vsak delovni dan od ponedeljka do četrtka prihaja v službo, konec tedna pa od jutra do večera v mirni samoti hiše v Woodstocku riše skice oziroma se, kot nam pove oblikovalec Mirko Ilić, igra z barvicami in voščenkami.
Glaserja in njegova sošolca Seymourja Chwasta in Edwarda Sorela, s katerima je leta 1954 ustanovil znamenite studie Pushpin, so imenovali za oblikovalce, ki so grafično oblikovanje 20. stoletja sprostili, ga osvobodili modernistične redukcije in formaliziranosti ter ga usmerili na novo pot. Odločilno za ta korak je bilo Glaserjevo potovanje v Italijo. Mladenič, ki je nekoč celo razmišljal o študiju katere od naravoslovnih znanosti, se je kot Fulbrightov štipendist podal na študij v Italijo, kjer je na bolonjski akademiji pod mentorstvom slikarja Giorgia Morandija, tistega, ki je po besedah Ilića vse življenje risal isto sliko, in tistega, ki je veljal za enega največjih mojstrov tihožitja 20. stoletja, spoznal zgodovinske sloge in ugotovil, da v nasprotju z modernistično paradigmo nikakor ni nič narobe, če te sloge ohranjamo žive in jih vključujemo v sodobno ustvarjalnost.
Zoper izgubo zanimanja v tretjem dejanju
To spoznanje, ki je kleč Glaserjevega slogovno eklektičnega oblikovanja oblikovanja, je vodilo do tega, da - v besedah Ilića – je Glaserjevo videti, kot bi ga načrtovalo deset umetnikov: "Ne le zato, ker vključuje različne prijeme in tako nenehno spreminja slog, ampak zato, ker Milton zares ne verjame v slog. Izogiba se temu, da bi imel slog. Seveda je to, da nimaš sloga, zdaj že postalo slog Miltona Glaserja. Njemu to pomeni možnost za to, da vedno znova preseneti druge in tudi samega sebe." Tudi ko govorimo o Glaserju kot o človeku, je presenečenje in nenehno iskanje česa novega njegova ideologija. Kot Glaser pove v kratkem filmu Hillmana Curtisa, večina ljudi zanimanje za tisto, kar počne, izgubi že v 'tretjem dejanju', nato pa jo popadeta malodušje in žalost. Sam se je temu uspel izogniti. Uspel je ohraniti sposobnost za to, da se vsak dan navduši nad čim novim, in to ga zelo veseli, saj meni, da je svet zelo razburljiv in ponuja ogromno stvari, nad katerimi se je mogoče navduševati.
Levičar iz Male Moskve
To živo navdušenje nad življenjem Glaserju omogoča, da se odlično razume tudi z mladimi. Čeprav je pravi zvezdnik med oblikovalci, Glaser ne sedi v kakšni imenitni pisarni, ampak z vsemi svojimi sodelavci v isti sobi. Njegovi posli niso skrivnost, saj se o pogodbah pogovarja pred vsemi. Pogosto se zgodi, da denarja sploh ne zahteva. Za Glaserjevo ustvarjalnostjo namreč stoji močna etika, ki jo zaznamujeta liberalizem in levičarstvo. Otrok tako imenovane Male Moskve, predela, v katerem so se zbirali številni ruski in judovski imigranti z decidiranimi socialističnimi prepričanji, se je vedno živo zanimal za politiko in zastopal levico. Glaser je tako med drugim pomagal tudi pri izdaji prve številke feminističnega časopisa Ms., oblikoval je priponke s protivojnimi sporočili in sporočili, k i so Američane opozarjala na zmote in napake Busheve administracije, nad katero je tudi vedno znova ogorčeno 'bentil'. Kot pravi Ilić: "Pogosto je prva stvar zjutraj, ki jo Glaser stori, ko se srečava, goreče komentiranje tistega, kar je prebral v časopisu. Posebej v Bushevih letih je bil pogosto zelo besen. Z Obamo se je nekoliko pomiril, a že vidi stvari, ki mu niso všeč."
Če imava oba rada Mozarta, se ne bova pobila
Bolj kot v politiko pa Glaser verjame v umetnost. Verjame, da umetnost rešuje civilizacijo in da je edina razlika med nami in živalmi umetnost. Kako naj bi sicer - tako Ilić - razložili na primer jamsko slikarstvo. Zakaj vendar bi se nekdo plazil po jamah in jih krasil, namesto da bi raje užival ali preprosto šel na lov. Glaser o umetnosti meni, da povezuje ljudi v smislu daril, ki so si jih starodavna plemena izmenjevala in ki jih nikoli ni bilo dovoljeno obdržati, ampak jih je moral začasni lastnik čez nekaj časa predati nekomu drugemu. Ta darila in tudi umetnost ustvarjajo vezi med ljudmi, ustvarjaj o skupnosti in, kot pravi Glaser, "če oba rada poslušava Mozarta, imava že nekaj skupnega in možnost, da se bova pobila, je že veliko manjša".
Njegova močna etika je tudi razlog za to, da je Glaser odličen oblikovalec, saj misli predvsem na potrošnike in nikoli na naročnike. "Ne prodaja skrivnostnih sporočil, ki bi jih razumeli le oblikovalci, in ne prodaja proizvodov, ki vas bodo ubili; tudi vas ne želi prepričati, da denar vložite v banko, ki bo potem gotovo propadla," pove Ilić. Glaserjevo ključno načelo je, da nikomur ne škoduje in to načelo želi narediti za ključno načelo vseh oblikovalcev. "Milton je napisal članek Road to Hell (Pot v pekel, op. P. B.), v katerem je razložil deset korakov, kako kot oblikovalec pristaneš v peklu. Zadnji korak govori o tem, da oblikuješ proizvod, ki bo ubil tvojega naročnika. V čem si namreč drugačen od pravih zločincev, če oblikuješ cigarete? Si drugačen že zato, ker je tvoje delo videti lepo? Mislim, da ne," pravi Ilić.
Risba terja koncentrirano razmišljanje
Umetniški temelj Glaserjevega oblikovanja pa tudi v dobi prevladovanja računalniškega oblikovanja ostaja prostoročna risba. Oblikovalec, ki se navdušuje nad delom renesančnega mojstra Piera della Francesce, ki se mu je poklonil tudi z razstavo svojih risb, povzetih po delu della Francesce, in ki od sodobnejših umetnikov občuduje svojega učitelja Morandija in Picassa, namreč meni, da le v risbi, ki terja popolno koncentracijo misli, zares dobro izražamo ideje. O tem govori tudi knjiga Drawing is Thinking (Risanje je mišljenje), ki jo je lani izdal skupaj z Judith Thurman.
Milton Glaser bo 26. julija dopolnil 80 let. Na upokojitev ne misli, saj se tudi nima od česa upokojiti. Zanj veljajo besede Philipa Glassa, ki je dejal, da je glasba njegovo življenje in njegov konjiček in da zato res ne ve, zakaj ga kdo sprašuje o upokojitvi, ko pa se ta niti ne more zgoditi. Upokojiti se Glaser ne more tudi zato, ker mu idej nikakor ne zmanjka. Kot pove Ilić, je ravno zadnji teden dokončal tri plakate in že dela dva nova projekta. Trenutno se ukvarja tudi z oblikovanjem nove kinodvorane in "vesel je kot otrok in tja nenehno vodi ljudi in jim navdušeno kaže, kako poteka delo".
Polona Balantič
Izogiba se temu, da bi imel slog. Seveda je to, da nimaš sloga, zdaj že postalo slog Miltona Glaserja.
Posebej v Bushevih letih je bil pogosto zelo besen. Z Obamo se je nekoliko pomiril, a že vidi stvari, ki mu niso všeč.
Če oba rada poslušava Mozarta, imava že nekaj skupnega in možnost, da se bova pobila, je že veliko manjša.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje