Oblikovalski studio Push Pin so leta 1954 ustanovili Milton Glaser, Seymour Chwast in Edward Sorel, njegov zaščitni znak pa je hitro postalo slogovno neopredeljivo oblikovanje, ki je napovedovalo postmodernizem in ki je pomenilo revolt proti modernističnemu grafičnemu oblikovanju, katerega ključna prvina je bila tipografija. Kot v svojem delu Design Literacy: Understanding Graphic Design piše Steven Heller, je ideologija Push Pin Studios temeljila na hipotezi, da je historične forme, ki jih je modernizem zavračal, mogoče oživiti, jih vključiti v sodobne množične medije in jih tako narediti za temelj novega, bolj organskega, človeškega oblikovanja.
Pollockov simfonični sklep in iskanje izhoda iz modernizma
Ta položaj je bila simptomatičen za petdeseta in šestdeseta leta, ki so ravno v odporu do modernističnega formalizma iskala nove paradigme vizualne umetnosti. Prolog k šestdesetim, ko se je po sodbi Charlesa Harrisona avantgarda ukvarjala s tem, „da bi izrinila modernizem kot vir regulativnih paradigem za produkcijo in interpretacijo umetnosti“ (Harrison, Charles: Modernizem in konceptualna umetnost), in tako tudi prolog k obdobju razcveta Push Pin Studios je bil tudi trenutek, ko je Jackson Pollock, čigar abstraktni ekspresionizem so ZDA v Evropi predstavljale kot simbol liberalnega, svobodnega, drznega in napredku naklonjenega Američana, svoje delo pripeljal do „simfoničnega sklepa" (Harrison). Absolutna abstrakcija v sliki in skulpturi je postajala vedno bolj diskreditirana in pot se je odpirala na eni strani postmodernizmu, na drugi pa drugačni abstrakciji, ki je prečila tedanji kanon delitve vizualne umetnosti na sliko in kip in ki si je želela, kot se je kakšno desetletje pozneje izrazil prvak minimalistične umetnosti Donald Judd, „novo delo, očitno bolj podobno skulpturi kot sliki, vendar je bližje sliki;" ta zadnji klic se je uresničil v širokem razponu novih umetniških form in praks od konceptualne umetnosti do avantgardne instalacije.
Sklic na 19. stoletje
To je bilo okolje, v katerem so Glaser, Chwast in Sorel uspeli z oblikovanjem, ki je vključeval prvine sloga, značilnega za viktorijansko Anglijo, ideje britanskega reformističnega gibanja iz 19. stoletja Arts and Crafts (Umetnoobrtno gibanje), nadrealizma, art decoja in art nouveauja ter sodobno tipografijo in ilustracijo, posebno Chwast pa se je navduševal tudi nad cirkuškimi in gledališkimi plakati iz 19. stoletja. Ob omembi tipografije si velja privoščiti manjšo zastranitev in narediti sklic na delo nemškega grafičnega oblikovalca in enega vplivnih inovatorjev na področju tipografije v obdobju modernizma, saj ravno njegovi nazori govorijo o tem, da je tudi znotraj samega modernističnega gibanja obstajal resentiment do modernistične tehnicističnosti in materialističnega redukcionizma.
Paul Renner (1878-1956), najbolj znan kot avtor pisave futura, je že leta 1932 v eseju Kulturbolschewismus? zapisal: „Zagotovo je materializem ključen dejavnik v razvoju modernega sloga. Vendar je ta razvoj precej bolj skrivnosten, kot se zdi na prvi pogled … Nadalje, ne moremo trditi, da je vsaka oblika zgolj ornament, če nima očitne praktične funkcije, in da preneha biti ornament v trenutku, ko je poklicana, da izvrši neko praktično nalogo. Vse ima lahko smisel in poslanstvo v različnih sferah. /.../ Nekaj je lahko uporabno in lepo, vendar pa je napačno trditi, da je nekaj funkcionalno in zato lepo; ali da je nekaj nefunkcionalno in zato grdo..."
Vstop v eminentne muzeje
Push Pin Studios so te dileme, ki so vsaj od začetka tridesetih razdvajale umetniško srenjo, pustili za seboj in oblikovali sproščen jezik, ki je nagovarjal Američane v času razcveta potrošništva. Grafičnega oblikovanja Push Pin Studios niso sprejeli le naročniki in javnost, ampak tudi umetniška kritika. Eden izmed vrhuncev delovanja studia je bila tako razstava njegovega dela v muzeju dekorativnih umetnosti (Musée des Arts Décoratifs) v pariškem Louvru, ki je pozneje potovala po Evropi, Južni Ameriki in Daljnem vzhodu. Tri leta pozneje so bila dela Push Pin Studios vključena tudi v razstavo A Century of American Illustration (Stoletje ameriške ilustracije) v Brooklynskem muzeju.
Te razstave pa so že skoraj napovedale konec kolektiva Push Pin Studios, s katerim je po letu 1975 ostal povezan le še Chwast. Njega tudi sicer pogosto omenjajo kot glavno gonilo studia. Bil je odličen risar, ki je zlahka prehajal med različnimi slogi in ki mu je bila dana tudi žilica za satiro. S temi talenti je delo studia naprej peljal sam, svojo pot pa sta šla tudi Sorel, ki je med drugim uveljavljen karikaturist, in Glaser, o katerem bomo pisali še ob odprtju razstave v galeriji Vžigalica.
Polona Balantič