Na razstavi z naslovom Rezbarski mojster Maks Bergant in Plečnik: čar lesa je na ogled fotografija, ob kateri lahko povsem legitimno pomislimo: pa saj to ni mogoče. Na njej rezbarski mojster Maks Bergant sestavlja okvir za sliko Marije Pomagaj slikarja Leopolda Layerja na Brezjah. Naloga se zdi skoraj nemogoča. Iz drobnih koščkov sestaviti pravzaprav 3D-sestavljanko oziroma razkošni okvir, za katerega se zdi, da bolj verno sledi kredu baroka od slike same, pa čeprav je bil njen avtor Layer poznobaročni slikar.

Bolj baročen od sodobnikov zgodovinskega baroka
Takšnemu razmišljanju sledi tudi Miklavž Komelj. O Bergantu, ki ga je tudi osebno spoznal, je med drugim zapisal: "Bergant je v drugi polovici dvajsetega stoletja s svojim rezbarskim delom v slovenskem prostoru zadnji nadaljevalec in prenovitelj plemenite baročne tradicije. Resnični nadaljevalec prav zato, ker ni kopiral baročnih vzorov, ampak je v sebi prerodil njihov voluminozni nemir, ki je iskal svojo pot v prostor kot organska rast […]. Ta se je v najizrazitejših delih – najbolj znano med njimi je okvir Marijine slike na Brezjah, ki ga lahko vidimo tudi kot veliko skulpturo zlatega plamenenja – razrasla v takšno razkošje, da ta dela v svoji zvrsti v slovenskem kontekstu na trenutke učinkujejo skorajda kot bolj pravi barok od zgodovinskega baroka."

Brezjanska Marija in njen okvir sta seveda le ena točka razstave, katere izhodišče je sicer sodelovanje med Jožetom Plečnikom in rezbarskim mojstrom Maksom Bergantom. Vendar pa gre za najrazkošnejše Bergantovo delo.

Motiv Marije Pomagaj se pojavi tudi v zgodbi o sodelovanju Plečnika in Berganta. Ta je arhitekta navdušil s pleteninasto rezbarijo, okvirjem za podobo Marije Pomagaj v cerkvi na Šutni v Kamniku. S slogovno izjemno izvirno rešitvijo je Bergant Plečnika tako navdušil, da se je arhitekt odločil načrtovati še podstavek za sliko, Bergantu pa je v pismu zapisal: "Od srca pohvaljen za Brezjanko na Šutni! To ste vražje vehementno rezali!"

Reševanje v bunker spremenjene cerkve
Za srečanje in kasnejše sodelovanje Plečnika in Berganta je bilo odločilno dogajanje med drugo svetovno vojno. Nemci so namreč cerkev sv. Benedikta v Stranjah v bližini Kamnika spremenili v bunker. Skozi cerkev so po dolžini postavili betonsko ploščo, s katero so cerkev predelili v pritličje in nadstropje. Pod cerkvijo so izkopali rov, ki je – kot lahko preberemo na spletni strani župnije Stranje – vodil v krajne bunkerje. Skrunitev cerkve so nadaljevali s požigom cerkvenega inventarja, od klopi, oltarjev do križevega pota. Rešenih pa je bilo nekaj kipov, ki jih je Plečnik, ki je po vojni prevzel obnovo cerkve, vgradil v obnovljeni objekt.

Plečnika in Berganta je sicer seznanil pater Martin Perc, frančiškan iz Kamnika, ki je po vojni, ko škofija ni mogla najti duhovnika, ki bi bil pripravljen iti v Stranje, v župnijo brez cerkve in župnišča, to nalogov prevzel nase. Perc je za cerkev videl prihodnost; videl je možnost njene obnove. In za nalogo je pridobil Jožeta Plečnika.

Delo v Stranjah odlično ponazori naravo odnosa med Plečnikom in Bergantom. Kustosinja razstave Ana Porok tako pove, da je šlo v njunem odnosu za neko dopolnjevanje oziroma sodelovanje: "Zanimivo je tudi, da Plečnik Bergantu v pismih najprej predstavi svojo vizijo, kako naj bi denimo bili videti oltar in vsa oprema. Predstavi tudi skice, vendar potem v dialogu oba skupaj odločata, kakšna naj bo izvedba. Zanimivo je tudi, da poznamo Plečnikove načrte za oltar v Stranjah. Ti načrti imajo v središču, kjer naj bi bile podobe svetnikov, prazen prostor. Se pravi, da je Plečnik Bergantu prepustil, da se sam odloči, v kakšni meri in v kakšnem stilu naj bodo izvedene. Res pa je, da poznamo tudi anekdote, da je Plečnik sugeriral uporabo bohotnega italijanskega baročnega sloga. Vseeno pa se v pismih jasno vidi, da sta se dogovarjala."

Plečnikov odnos do obrtnikov
Zgodba o tem sodelovanju, ki je potekalo med letoma 1947 in 1957, kar ponuja vprašanje o Plečnikovem odnosu do obrtnikov, sodelovanju s katerimi se Plečnik v procesu realizacij svojih načrtov seveda ni mogel izogniti. "Plečnik je izhajal iz obrtniške družine. Njegov oče je bil mizar in tudi Plečniku je bilo nekako namenjeno, da prevzame očetovo obrt. In najprej se je v Gradcu izobraževal za oblikovalca pohištva, pa tudi na Dunaju je prve uspehe doživel z oblikovanjem pohištva," začne odgovor Ana Porok, "tako da je Plečnik absolutno poznal življenje obrtnikov, zelo jih je cenil in seveda njegovih zamisli ne bi bilo mogoče uresničiti brez znanj, ki so jih imeli obrtniki."

Sodeloval je s pasarji, ki so izdelovali okrasne kovinske predmete iz navadno neželeznih kovin, pa s kamnoseki, kovači in tudi strokovnjaki za izdelavo okrasja iz betona. Plečnik je nasploh veliko pozornosti posvečal poznavanju materialov in spretnosti rokovanja z njimi. Posebno poglavje iz Plečnikovega življenjepisa, ki je povezano z raziskovanjem materialov, omeni tudi Ana Porok: "Med prvo svetovno vojno, ko je bil profesor na umetnoobrtni šoli v Pragi, je imel Plečnik veliko časa. Tedaj je veliko študiral materiale, se poglabljal v njihov potencial in to znanje je tudi nekako predajal oziroma je nato skupaj z obrtniki ustvarjal neko višjo raven umetne obrti."

Sodelovanje pri treh večjih projektih
Plečnik in Bergant sta sodelovala pri treh večjih projektih: kar desetletje sta sodelovala pri obnovi cerkve v Stranjah; po letu 1951, ko je Bergant izdelal že omenjeni okvir za kopijo Marije Pomagaj v cerkvi na Šutni v Kamniku; in pa pri škofovskem prestolu za ljubljansko stolnico, ki ga je Bergant okrasil z angelskimi glavicami in puti in ki je bil dokončan leta 1953. V zvezi z zadnjim Porok pove: "Obstaja zanimiva zgodba, da je Plečnik denar, ki ga je dobil za svojo prvo Prešernovo nagrado leta 1949, 'prelil' v ta škofovski prestol, ki ga je podaril nadškofiji."

Plečnik mu je dal potrditev in samozavest
Za Maksa Berganta sicer velja, da je najboljša dela ustvaril v obdobju 1960–1990, torej po Plečnikovi smrti. A tudi na ta del njegovega opusa naj bi vplivalo nekdanje sodelovanje s Plečnikom. "Zagotovo je Plečnik Bergantu dal samozavest, potrditev, ki je še bolj razmahnila njegove ustvarjalne sposobnosti," ocenjuje Ana Porok.

Umetniški talent je Maks Bergant gotovo imel. To lahko vidimo tudi na razstavi, kjer med drugim vidimo fotografijo njegove kiparske upodobitve slepe Marjance. Bergant, ki je bil kipar samouk, je to skulpturo izdelal leta 1949, ko je bilo v Stranjah največ dela, zaradi česar je Bergantova 'prostočasna' dejavnost Plečnika najprej precej vznejevoljila. A rezultat ga je prav pretresel in kipu je v roko vstavil papirnat zvitek s sporočilom: "Tovariš Maks Bergant, čestitam! 10. nov. 49 Plečnik"

Velika Bergantova dela na razstavi spoznamo le v fotografijah, na ogled pa je postavljenih nekaj manjših umetnin, načrtov in pa Plečnikova pisma Bergantu. Gre za gradivo iz zasebne zbirke Bergantove družine, ki ima s to zapuščino tudi načrte, zaživela pa je tudi že spletna stran, posvečena Maksu Bergantu.