V peti versajski kapeli se je med drugim leta 1770 poročila Marija Antoineta. Tedaj je kapela že bila splošno sprejeta kot izjeme arhitekturno-likovni spomenik. Tako pa ni bilo ob njeni dograditvi po načrtih Julesa Hardouin-Mansarta, ki je sicer delo moral za več let prekiniti, ko je državne finance goltala devetletna vojna; zaradi njegove prezgodnje smrti je nad dokončanjem kapele bdel Hardouin-Mansartov svak Robert de Cotte. Še danes je namreč znana opazka grofa de Saint Simona, ki je kapelo imenoval za ogromni katafalk oziroma mrtvaški oder. Je že tako, da je za oči njegovih sodobnikov največja kraljeva kapela v Versaillesu prav neokusno 'štrlela' ven iz kraljevega kompleksa, katerega so sicer zaznamovale predvsem horizontale.
Kraljeva družina sedi nad vhodom
Kapelo so uradno začeli graditi leta 1687. Razen tega, da je bila veliko večja od drugih štirih kraljevih kapel, pa organizacija njenega notranjega prostora ni bila nič posebnega. Kapela je bila seveda dvonivojska, z ložo za člane kraljeve družine dvignjeno nad vhod, s prav tako dvignjenimi stranskimi galerijami za nekoliko manjvredno plemstvo ter s prostori za plebejce ali 'polplebejce' na tleh. Skice in načrte, po katerih so ta objekt dogradili, si lahko v Versaillesu ogledate do 18. julija. Zanimivo pa je, da ta največja in najimenitnejša versajska kapela ne premore tudi najlepših poslikav. V tem smislu za najočarljivejšo velja četrta kapela, katero je prav tako ukazal urediti Ludvik XIV., potem ko je ugotovil da tretja kapela nekako ne služi povsem dobro.
Sveti duh se spusti k Devici Mariji ... in tudi h kraljevi družini
Slike v peti kapeli predstavljajo več tem iz Stare in Nove zaveze, čeprav pozornost obiskovalca, ki je ravno vstopil v kapelo, običajno pritegne relief Nicholasa in Guillauma Coustouja, ki prikazuje Ludvika XIV. pri prečkanju Rena. Osrednjo fresko, ki se pne čez strop ladje, je delo Antoina Coypela in predstavlja Boga, kako človeštvu prinaša obljubo zveličanja. Drugo pomembno fresko, Jezusovo vstajenje, pa je v polkupoli nad oltarjem naslikal Charles de la Fosse. Ena od fresk je bila naslikana kot posebno posvetilo kraljevi družini. Nad prostori, ki so jih zasedali njeni člani, je tako Jean Jouvenet naslikal prizor prihoda Svetega duha k Devici Mariji in apostolom. Predvsem zaradi uporabe korintskih stebrov so kapelo vedno znova citirali kot objekt, ki je že na začetku 18. stoletja napovedal neoklasicizem, ki se je v Franciji uveljavil v tem stoletju.