S tem namenom bodo prihodnje leto, ki ga bodo v Italiji posvetili enemu njihovih največjih slikarskih ponosov, v rimskem razstavišču Scuderie del Quirinale odprli posebno razstavo. Ta ne napoveduje največjega števila zbranih Caravaggievih del na enem mestu do zdaj, ampak bo razstavljenih zgolj 40 del, a vsa bodo nedvomno umetnikovo delo.

Postavitev, ki jo bodo odprli 18. februarja, bo torej obsegala zgolj dela, katerih atribucija je dokazana, posodile pa jih bodo galerije z vseh koncev sveta. Florentinska galerija Uffizi bo posodila znamenitega Bakha, ob katerega bo postavljen Deček s košaro sadja iz rimske Galerije Borghese. Gre za tematsko razvrščanje del in tako bodo pri omenjenih slikah skupaj postavili dve podobi temnolasih dečkov s sadjem in cvetjem.

Velike oltarne slike, ki so nastale za okrasitev rimskih cerkva, bodo razstavljene ob poznejših oltarnih platnih, ki jih je umetnik naslikal na Siciliji. Skupaj bosta postavljeni Večerji v Emavsu, ena iz londonske Nacionalne galerije, druga iz milanske akademije Brera, prva iz leta 1601, druga iz 1606. Skupaj bodo postavili še tri upodobitve Janeza Krstnika, dve iz Rima in eno iz Kansas Cityja. Iz Muzeja Eremitaž iz Sankt Peterburga prihaja slika Igralec na lutnjo, ob njej pa bodo razstavljeni Glasbeniki iz newyorškega Metropolitanskega muzeja.

Od ugotavljanja avtorstva do proučevanja slikarske tehnike
"Ta razstava bo čisti Caravaggio, kar pomeni, da bodo predstavljena le dela, pri katerih ni nobenega dvoma glede avtorstva," pravi vodja rimskih muzejev Claudio Strinati. Po njegovih besedah razstava ni bila lahka naloga, saj se je v zadnjih letih nanizalo kar nekaj novih "odkritij", ki so vsakič znova povzročila razburjenje v javnosti. Osrednji namen razstave je torej zarisati jasno ločnico med nedvomno Caravaggievimi deli in tistimi, ki so mu le pripisana. Lotila se bo tudi nekaterih polemik okoli njegovega slikarskega stila. Posebna pozornost bo namenjena slikarski tehniki, ki je značilna za tega zgodnjega baročnega umetnika, ki so mu pozneje sledile generacije slikarjev v Italiji, Španiji, na Nizozemskem in drugod. Posvetila se mu bo tudi razprava o tem, ali je umetnik slikal sam, ali so mu pri tem pomagali drugi umetniki, ali pa gre za dela delavnice.

Leta 2010 bo torej minilo 400 let, odkar je umetnik, ki danes nosi ime po kraju, kjer je preživel otroštvo, sicer pa je bilo njegovo pravo ime Michelangelo Merisi, umrl zaradi bolezni, nedolgo zatem, ko je izvedel, da je bil pomiloščen. Iz Rima se je namreč umaknil, potem ko je v pretepu, v katerega je bil vpleten, nekdo umrl.

Naturalizem, ki šokira
Caravaggio je torej ustvarjal v času poznega 16. in prvega desetletja 17. stoletja, letih, ko je Cerkev tudi z umetnostjo postavljala svoje temelje zoper protestantizem. O tem, kakšna bi morala biti idealna umetnost, ki bi na primeren način in učinkovito nagovarjala vernika, je takrat razmišljal jezuit Ignacij Loyolski, njegovi ideji o nagovarjanju vseh gledalčevih čutov pa je izvrstno ustrezalo prav Caravaggievo slikarstvo – dramatični biblijski prizori in podobe svetnikov, razsvetljenih z 'odrsko' svetlobo, ki jo še poudarja značilni chiaro-scuro in skrajni naturalizem, ki pretrese gledalca. Z naturalizmom je šel umetnik pogosto tako daleč, da so naročene slike zavrnili in jih je moral slikati na novo. Umazane gole noge mrtvaško nabuhle umrle Marije so bile na primer za cerkvene naročnike, ki so v tem času v središče postavljali ravno marijansko motiviko, odločno preveč.
Težko bi si predstavljali nadaljnji razvoj baročne umetnosti brez Caravaggia, ki je zlasti z uporabo chiaro-scura vplival na slikarje domačih caravaggistov, pa vse do Velasqueza na čelu španskih mojstrov in Rembrandta pri Nizozemcih.