Njen biograf Benjamin Moser jo je opisal kot najvplivnejšo ameriško feministko, ki to sploh ni bila.
Susan Sontag se je rodila 16. januarja 1933 v New Yorku. Pri 15 letih je končala gimnazijo in se vpisala na univerzo Berkeley v Los Angelesu. Pozneje se je prepisala na univerzo v Chicagu, kjer je leta 1951 diplomirala iz filozofije. Zatem je na Harvardu vpisala doktorski študij iz metafizike, etike, grške in evropske filozofije ter teologije.
S štipendijo si je pridobila tudi možnost nadaljnjega izobraževanja na kolidžu v Oxfordu, vendar se je prepisala na pariško Sorbono. Svoje obdobje v Parizu, kjer se je družila z umetniki in akademiki, kot so Allan Bloom, Jean Wahl, Alfred Chester, Harriet Sohmers in Maria Irene Fornes, je označila za eno najpomembnejših v svojem življenju. Zatem je predavala filozofijo v New Yorku in na Kolumbijski univerzi.
Na univerzi v Chicagu je spoznala Philipa Rieffa, znanega sociologa in zgodovinarja. Z njim se je poročila pri 17 letih. V osemletni zvezi se jima je rodil sin David Rieff. Pozneje je bila petnajst let v zvezi s fotografinjo Annie Liebowitz.
Vsaka njena knjiga bi bila lahko samostojen doktorat. Pomaga nam vedeti več in biti bolj izobraženi. To se ji je zdelo pomembno. Danes je popolnoma nasprotno: znanje ni v modi, velja za nekaj snobovskega. Vsi morajo biti neumni. A Susan Sontag ni mislila tako in tudi sam ne mislim tako. Mislim, da je sramotno biti neumen. Berite njene knjige in ne bodite neumni.
O vrednosti grdega
Nase je prvič opozorila leta 1964 z esejem Zapiski o campu; v njem se je razpisala o delih "slabega okusa", ki jih je bilo po njenem prepričanju treba obravnavati prav zato, ker so "grda, neresna ali nesmiselna".
Delo Notes On Camp je leta 1966 izšlo v zbirki esejev Proti interpretaciji. S to zbirko si je prislužila naziv "temna gospa ameriške inteligence". V njej je namreč zagovarjala tezo, da je za razumevanje umetnosti potrebna intuitivna dovzetnost, ne pa intelektualna razglabljanja.
Med njenimi znanimi deli so tudi eseji O fotografiji ter roman Pogled na bolečino drugega in dramsko delo Gospa z morja. V svojem pisanju se je dotikala kulture in medijev, bolezni, saj je tudi sama prebolela raka na prsih, človekovih pravic in levičarske ideologije.
Leta 1968 je podpisala pobudo, v kateri se je zavezala, da v znak protesta v Vietnamu ne bo plačevala davkov. Leto pozneje je odpotovala v Hanoj, kjer je napisala delo Potovanje v Hanoj. Kot politična aktivistka je s svojo življenjsko sopotnico, svetovno znano fotografinjo Annie Leibovitz, obiskala tudi oblegano Sarajevo, kjer je na oder postavila dramo Čakajoč Godota Samuela Becketta. V Sarajevu je sodelovala tudi s slovensko pisateljico in aktivistko Marušo Krese.
Osebnost, ki so jo ljubili in sovražili
Njen biograf Benjamin Moser je za knjigo Sontag: njeno življenje in delo prejel Pulitzerjevo nagrado. Ko je leta 2021 gostoval v Cankarjevem domu, je Susan Sontag med drugim opisal kot "zadnjo veliko ameriško literarno zvezdo", ki je v svojih delih razgrinjala temeljni konflikt ameriške kulture, prepad med množično in visoko kulturo, ter ga vedno znova skušala premostiti.
Bila je vplivna osebnost, ki je v ljudeh vzbujala izrazita čustva, od strahospoštovanja in zamer do fascinacije in oboževanja. Nemalokrat je bila težko razumljiva. Za njenim ostrim umom in pogosto neprizanesljivim značajem pa se je skrivala oseba z mnogo strahovi in protislovji, je povedal Moser.
Ameriška revija The New York Review of Books jo je označila za eno najvplivnejših kritičark svoje generacije. Umrla je 28. decembra 2004 v New Yorku.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje