Knjiga je sad sedemletnega truda in je poglobljen portret ene najvplivnejših intelektualk 20. stoletja. Ameriški avtor biografij, esejist, publicist in prevajalec Benjamin Moser je sicer redni sodelavec revij The New York Review of Books in The New Yorker. Moser je pred nedavnim gostoval v ljubljanskem Cankarjevem domu in takrat je zanimivega sogovornika pred mikrofon povabila Nina Gostiša z Radia Ars.

Za uvod v pogovor o Susan Sontag – in Clarice Lispector -, o katerih ste napisali biografiji, najprej spregovoriva o vašem ozadju. Odraščali ste tako rekoč v knjigarni, ki jo je imela vaša mama.
Res je, to je bil velik privilegij. Preden se je mama poročila, je delala kot učiteljica. Ko sva se ji rodila jaz in sestra, tega ni več želela početi, rada pa je imela otroški svet. Zato je odprla knjigarno za otroke, ki je bila v našem mestu prva takšne vrste. Odrasel sem v njej in resnično sem imel srečo, saj sem lahko dobil katerokoli knjigo sem si zaželel. Za otroka, ki rad bere, je to sanjsko. Pozneje sem začel pisati in delati v založništvu. Na neki točki sem imel celo preveč knjig. Ko sem delal kot kritik, sem jih na dom prejel kakih sto na teden. Poštar je zvonil cele dneve in videti je bilo, kot da sem s knjigami preskrbljen za celo življenje. Ampak če si knjižni navdušenec, jih vedno potrebuješ več.

Kaj ste naredili z vsemi temi knjigami?
Imam veliko domačo knjižnico – no, lahko bi bila še večja. Če bi še vedno živel v Ameriki, bi jih podaril šoli ali knjižnici. Ker pa živim v državi, katere jezik ni angleščina, jih ne morem kar podariti. Večino jih zato vržem stran. Dam jih vsakomur, ki jih želi imeti, vendar nihče nima tako velikega stanovanja, da bi lahko vanj spravil sto knjig na teden. Sčasoma postane utesnjujoče.

Med študijem je bil vaš ljubiteljski projekt biografija brazilske pisateljica Clarice Lispector. Med ljudmi naj bi krožilo opozorilo 'Pazite se je, kar počne, ni literatura, temveč čarovništvo.' S čim vas je uročila?
Z njo sem se srečal zelo mlad, prvič sem jo bral pri devetnajstih. Študiral sem portugalščino. Nikoli prej nisem slišal za njo. Na zadnji platnici knjige je bila njena fotografija. Bila je izjemno privlačna; cela Brazilija je poznala njen obraz. Obsede te – to je to čarovništvo. Ne obsede sicer vseh, ki jo berejo; nekateri je preprosto ne marajo ali ne razumejo njenega pisanja. Če pa ga začutiš, učinkuje zelo močno in te prevzame, ker te tako čustveno vplete in je tako zelo lépo. Že več kot petindvajset let se vsak dan ukvarjam z njo. Objavil sem več kot dvanajst prevodov njenih del. Trenutno si prizadevam, da bi jih izdali v Bosni; želim si, da bi na vrsto prišla tudi Slovenija. Uspelo mi je že marsikje, od Turčije do Koreje. Na to sem zelo ponosen, saj je bila, ko sem začel, izven Brazilije precej nepoznana.

Kot nje se je tudi Susan Sontag držala avra skrivnostnosti, obe sta se na neki način na novo izumljali. Sontagova vam je sicer padla v naročje, k pisanju njene biografije so vas povabili. Zakaj vas zanimajo vplivne avtorice, intelektualke?
Čeprav je feminizem, kakršnega poznamo, z nami kakih petdeset let, so se biografije, ki popisujejo umetniško in intelektualno udejstvovanje žensk, v ZDA pojavile šele v sedemdesetih. Pred tem se je pisalo le o ženskah, ki so bile zelo bogate ali pa zelo pomembne za moškega – kraljice, prve dame. Trend se je nato razširil drugam, a še vedno ne dovolj. Celo o slavnih ženskah, kakršni sta bili Clarice in Sontag, ne vemo veliko. Seveda sem vedel nekaj o Sontagovi – kot vsak izobražen Američan –, zdaj pa jo poznam bolje kot samega sebe. Ko o nekom pišeš biografijo, se z njim zares zbližaš. Izvedeti moraš vse, kar lahko, in iz tega narediti zgodbo.

Dobili ste dostop do skrivnega arhiva, njenega osebnega računalnika, dnevnikov, prepotovali svet in opravili na stotine intervjujev. Samo dvajset odstotkov vsega skupaj je pristalo v knjigi, ste dejali, in ta ima več kot osemsto strani. Kako je potekala selekcija, da je naposled nastala zgodba?
To je bil pravi napor. Organizacija je najpomembnejša pri pisanju biografije, saj je gradiva vedno preveč, zlasti če gre za nekoga, ki je umrl leta 2004 in se redno pojavljal na televiziji. Sam sem zelo organiziran, ne ker bi bila to moja naravna lastnost, temveč zato, ker veliko časa porabim za nalaganje stvari v računalnik, prepisovanje, organizacijo gradiva, lepljenje barvnih listkov nanj. Biografija niso le dejstva – ta so kronologija. Biografova umetnost je način, kako postopa z gradivom in ga prelije v pripoved. Tega ljudje pogosto ne opazijo. Mislijo, da je to knjiga o Susan Sontag. Na neki način je o Susan Sontag – a v resnici je moj portret. Enako, kot je fotografija Annie Leibovitz drugačna od fotografije Richarda Avedona. Ko jo gledaš, vidiš fotografa, čeprav misliš, da gledaš osebo, ki jo je fotografiral. V tem je vsa skrivnost.

Kot metafora za metaforo. Meta-metafora.
Ja, in zato pravim, da je vse moje pisanje o metaforah. Veliko je knjig o Susan Sontag in vsaka je drugačna. Seveda imajo vse nekaj skupnega, saj se je rodila leta 1933 in umrla leta 2004, napisala določene knjige … Vse ostalo pa je delo pisca.

Pisanje biografije je tudi nehvaležno delo. Vedno se bo našel nekdo, ki se bo čutil oškodovanega ali mu katera od interpretacij ne bo ustrezala, saj gre vendarle za pripoved. Kakšno odgovornost ima biograf?
Ko sem prvič pisal biografijo, o tem nisem vedel ničesar. Samo napisal sem jo. Star sem bil približno petindvajset let. Nisem si predstavljal, kako je to lahko nevarno. Ukvarjaš se namreč z najbolj osebnimi stvarmi nekoga drugega: z njegovo družino, kariero, spolnim življenjem, zakonom, otroki. Če je biografija dobra, je to zato, ker govori o stvareh, ki jih vsi doživljamo. Zelo hitro lahko zabredeš v težave. To se mi je zgodilo v Braziliji. A ker nisem Brazilec, to za mojo kariero ni pomembno. Pomembno pa je v Ameriki – ker sem Američan. V New Yorku – kot v vsakem drugem mestu na svetu, na žalost – zelo radi sovražijo ljudi iz literarnega sveta. Zato sem bil zelo previden pri pridobivanju dovoljenj, najel sem si odvetnike, saj ne veš, kaj te lahko doleti. Napadali so me zaradi stvari, za katere si ne bi mislil, da bodo koga zmotile. Zato se vedno najprej vprašam, kako bi se sam počutil, če bi bil na njihovem mestu. Včasih sem v svojih knjigah zelo oster, a to skušam spraviti v kontekst. Sontag je bila zelo naporna. Imela veliko sovražnikov. In zaslužila si jih je, saj je bila do ljudi zelo neprijazna. Ne vedno. Bila je zelo kompleksna, kot vsak znan umetnik ali diva.

To jih dela velike.
In to hočeš. Ne pa nekoga, ki je vedno prijazen. Tudi moja babica je bila prijazna, pa ni nihče o njej napisal knjige, čeprav bi bila morda zanimiva za kakšnega romanopisca. Zanimajo me velike osebnosti, a treba je biti previden in spoštovati dejstvo, da bodo mnenja različna. Pri tem sem zelo odprt. Ljudem pogosto dovolim vpogled v knjigo, če jih zadeva, in vedno jih kaj moti. Včasih kaj spremenim, če lahko, ali pridobim vidik koga drugega. Kot sem zapisal v knjigi, je na primer Annie Leibovitz rekla nekaj, David, Sontagin sin pa nekaj drugega. Ni na meni, da odločim. Naj imata svoje mnenje.

Annie Leibovitz vas je poklicala po tem, ko je že zavrnila pogovor z vami. Zakaj si je premislila?
Ker sem intervjuval veliko ljudi iz njene neposredne okolice. In mislim, da je vedela, da jo zelo spoštujem. V Ameriki je ljudje ne spoštujejo. Ne takšni, kot sem jaz: iz visokih kulturnih krogov, snobovski, kakorkoli. Podcenjujejo jo, ker dela za Vogue, za Vanity Fair, to je za njih preveč ceneno. Natančno vem, kako ti ljudje razmišljajo. Hkrati pa ji zavidajo, ker je bogata in slavna; kako tipično. Jaz sem jo vzel resno – kot fotografinjo in umetnico – in veliko pisal o njej. Nihče ni zares pisal o njej. Pomembno je ljudem dati vedeti, da jih jemlješ resno in da nisi na nikogaršnji strani. Bala se je, da sem na Davidovi strani in da bo moja knjiga še en poskus njegovih napadov nanjo. Pa nisem bil. Pravzaprav jo resnično občudujem.

S Sontagovo je preživela zadnjih petnajst let njenega življenja. Njena prikrita in vsaj navzven potlačena homoseksualnost je imela pomembno vlogo v njenem življenju in delu. Zakaj je pomembno, da o Sontagovi razmišljamo v tem kontekstu?
To je ključnega pomena. Vedno sem vedel, da je bila lezbijka. Vsi so to vedeli, od približno leta 1962 naprej. To ni bila nobena skrivnost. A svoje seksualnosti se je globoko sramovala. Zanjo je bila to velika težava; ni želela, da se o tem govori. In na neki način je imela prav. Treba je vedeti, da se je rodila leta 1933, ko so bili istospolno usmerjeni nevidni, celo kriminalizirani. Homoseksualnost je bila škandalozna in ona je to ponotranjila. To imenujemo ponotranjena homofobija. Torej, čeprav so vsi vedeli, bi ji, če bi postalo javno, to uničilo kariero. Ljudje govorijo o vsem mogočem. Tu smo se na primer pogovarjali o Plečniku. Zame je jasno, da je bil gej. Samo poglejte Tromostovje. Zakaj potrebuješ tri mostove, če je že eden dovolj? Kot geju mi je to zelo očitno pretirano gejevsko. Seveda o tem nihče ne govori in morda bom začel prejemati grozilna pisma od slovenskih desničarjev, a tako je. Sontagove bi takrat javna izpostavitev stala kariere, a v osemdesetih se je to spremenilo. Zaradi aidsa je tedaj umrlo 40 milijonov ljudi. Kar naenkrat se je za marsikoga iz vernih, konservativnih družin, ki je bil poročen ali je opravljal določeno službo, izkazalo, da je istospolno usmerjen, ker je umrl zaradi bolezni, ki je veljala za bolezen homoseksualcev. Situacija se je spremenila. Še posebej od znanih in vplivnih, kot je bila ona, se je pričakovalo, da izrazijo solidarnost z njimi. A homoseksualnost je zaznamovala celo njeno življenje. Da sem napisal to knjigo, je še posebej pomembno zato, ker sem homoseksualen pisatelj, ki piše o homoseksualni pisateljici. To je zelo novo in redko. Veliko istospolno usmerjenih je prezrtih ali pa se o njih piše kot o niši, za katero ni nikomur mar. Tako so v Ameriki vedno obravnavali tudi pisanje temnopoltih avtorjev. Belci jih niso jemali resno, kot moški niso resno jemali ženskega pisanja. Enako velja za homoseksualne avtorje in umetnike.

Vaša knjiga torej izraža politično stališče?
Seveda, in to zelo agresivno in eksplicitno. A tega ni nihče opazil. Takšno je pač življenje. Nečemu se popolnoma posvetiš, vse, kar ljudi zanima, pa je to, s kom se je Sontag razšla ali da je spala z Robertom Kennedyjem. No, berite naprej, si mislim. Ampak tega ne storijo.

Že zelo zgodaj se je odločila, da se bo zavezala kulturi in postala slavna. Za njo naj bi bila pripravljena celo umreti. S prijateljico sta določili število let svojega življenja, ki bi jih podarili skladatelju Stravinskemu, da bi lahko še naprej ustvarjal. V devetdesetih pa je šla v Sarajevo …
Kot deklica je vedela, da ji bodo kultura, umetnost in knjige utrle pot iz nesrečnega otroštva. In res, bila je izjemna, prebrala je vsako knjigo, ki ji je prišla pod roke. Po tem je bila znana po vsej Ameriki, imela je najboljšo domačo knjižnico v državi. Res je menila, da je za kulturo vredno umreti, a mislim, da se s tem vsi na neki način strinjamo. Pa bi res želeli umreti za balet, za pesem, za roman? Spopadi na Balkanu po razpadu Jugoslavije so bili prva prava vojna v Evropi po drugi svetovni vojni. Večina nekdanjih jugoslovanskih republik, razen morda Slovenije, je danes na slabšem kot pred razpadom Jugoslavije. O vojni so vsak dan poročali na televiziji, tako da so vsi vedeli zanjo, nihče pa ni vedel, kaj storiti. Sontagova je vedela; leta 1992 je prvič odpotovala v Sarajevo. Skupno je med zasedanjem šla tja enajstkrat. To je bilo mesto, v katerem je čebula veljala za nekaj izjemno dragocenega, v njem ni bilo ptic, ljudje so po njem v vrečkah nosili svoje iztrebke, saj bi jim doma lahko preplavili celo stanovanje. To je bil najstrašnejši kraj na svetu. Ona pa je tam uprizorila Čakajoč Godota. O tem se je razširil glas po Ameriki, Bosanci pa so bili veseli, da jim je končno nekdo namenil nekaj pozornosti. Do takrat so jih vsi imeli za žrtve, za barbare. Zato imajo v Bosni tako radi Susan in jo hranijo v spominu.

Čakanje na Godota lahko razumemo kot metaforo za čakanje Bosne na rešitev, ki ne pride. Metafora je pomemben element v delu Susan Sontag. Kakšna je njena vloga?
Vsak umetnik razume, kakšno moč ima metafora pri ustvarjanju podobe nečesa. Susan Sontag bi lahko v knjigi predstavil na vse mogoče načine. Z besedami lahko počneš karkoli. In pri tem lahko uporabljaš iste besede. Kot na instagramu, kjer izbiraš med filtri in kogarkoli spremeniš v medveda ali veverico. Odgovornost je velika. Čakajoč Godota je bil kot čakanje na upanje, na odrešitev. Zahodne sile bi lahko zelo preprosto končale balkanske vojne, in so jih, ko so bombardirale Srbijo. A to bi lahko storile že prej in s tem rešile veliko več ljudi ter regiji pomagale, da postane veliko prijaznejši kraj. Zgodovina pa je, kakršna je.

Mar ni Sontagova vse življenje umirala za kulturo? Udeleževala se je vseh dogodkov, prebrala vse knjige, vedno je bila na pravem mestu ob pravem času, jemala je poživila, da je lahko delala še ponoči. Je bil torej 'projekt Sontag' uspešen?
Mislim, da, saj lahko hodiš v kino ali pišeš članke o knjigah, vendar to ne pomeni, da umiraš za kulturo. To pomeni le, da opravljaš svoje delo in ni nič posebnega. Da pa zastaviš svoje telo, svoje vrednote in si zanje pripravljen umreti … V Bosni bi zlahka izgubila življenje. Veliko ljudi ga je. In to je vredno velikega občudovanja.

Z njo ste preživeli sedem let – toliko časa je nastajala knjiga. Česa ste se naučili od nje in kaj bi morali o njej vedeti vsi?
Bila je izjemna ženska. Zelo veliko sem se naučil. Vsaka njena knjiga bi lahko bila samostojen doktorat. Pomaga nam vedeti več in biti bolj izobraženi. To se ji je zdelo pomembno. Danes je popolnoma nasprotno: znanje ni v modi, velja za nekaj snobovskega. Vsi morajo biti neumni. A Sontag ni mislila tako in tudi jaz ne mislim tako. Mislim, da je sramotno biti neumen. Berite njene knjige in ne bodite neumni.

Vabljeni k poslušanju pogovora v videu spodaj.