Petdeset let po prezgodnji smrti v prometni nesreči se torej življenja Alberta Camusa še vedno drži beseda protislovje; stopnjevano: absurd. Toda preden se zares ozremo h Camusovi koncepciji absurda oziroma občutja paradoksalne absurdnosti lastne eksistence, se podučimo o trenutno aktualnih dogodkih, zaradi katerih se je ime Albert Camus v Franciji spet znašlo na prvih straneh časopisov.

Komu koristi Camus v Pantheonu?
Pred kratkim je francoski predsednik Nicholas Sarkozy izrazil namero, da bi ob petdeseti obletnici smrti filozofa in pisatelja, ki najbolj slovi po romanu Tujec, Nobelovo nagrado pa si je leta 1957 prislužil predvsem s svojimi eseji Réflexions sur la Guillotine (Razmišljanja o giljotini), v katerih je nastopil proti smrtni kazni, njegove posmrtne ostanke prenesli v tempelj slavnih Francozov. Čeprav danes v Franciji obstaja konsenz glede Camusove intelektualne veličine, pa Sarkozyjev predlog ni deležen enoglasnega odobravanja. Levičarji menijo, da želi Sarkozy, sicer politik desničarske provenience, politične točke nabirati s poklonom mislecu, ki je sicer vedno hodil nekoliko samosvoja politična pota, vendar pa je odločno pripadal levemu taboru, taboru, ki se je boril zoper vse totalitarizme.

To je bil tudi razlog za njegovo odločno nasprotovanje komunistični oziroma marksistični smeri, ki se ni distancirala od zanj nevzdržnega sovjetskega terorja (tega je najbolj kritično razdelal v eseju Uporni človek (L'Homme Révolté)), pa tudi za izstop iz Unesca, ko je ta med svoje članice leta 1952 sprejel Španijo, ki jo je tedaj vodil general Franco. Nejevoljni pa so tudi številni intelektualci, ki poudarjajo, da je bil Camus molčeč in samotarski človek, ki ni iskal takšnih razvpitih časti. In če se še za trenutek vrnemo k argumentu Camusovega boja proti vsem zatiralskim režimom, naj navedemo še izjavo francoskega akademika Jeanyvesa Guérina: „Sarkozy je prijatelj Busha, Gadafija, Putina, Berlusconija. Njegova politika je antiteza vrednot in idej, ki jih je zagovarjal Camus.“

Lepa gesta, če je to gesta za vse ljudi, ki trpijo
Končno besedo o prenosu Camusovega trupla oziroma tistega, kar je od njega ostalo v grobu v južnofrancoski vasici Lourmarin, bodo dali francoski poslanci, ki so, na primer, med predsedovanjem prejšnjega predsednika Jacquesa Chiraca potrdili vstop Alexandra Dumasa in Andréja Malrauxa v Pantheon. Še prej pa morajo privolitev dati tudi Camusovi sorodniki oziroma njegova hčerka Catherine in sin Jean. Po poročanju Le Figaroja Catherine Camus o zadevi govori zelo diplomatsko. Med drugim je dejala, da zadeva in odločanje o njej veliko presegata njeno majhno osebo in da so vse, kar ji preostane in do česar se čuti upravičena, dvomi. Vseeno je poudarila, da je Sarkozyjeva gesta lepo simbolno sporočilo, vendar jo je treba razumeti ne le kot poklon literarnemu in filozofskemu duhu Alberta Camusa, ampak tudi kot poklon njegovi materi in ljudem, ki so ji bili in so ji še danes podobni. Catherine je tako izpostavila Camusovo mater, ki je kot na pol gluha in revna vdova preživljala družino, in dejala, da gre pri izrekanju časti njenemu očetu tudi za posvetilo vsem, katerih življenje je predvsem zelo trdo.

Najprej nogomet, nato ukvarjanje z absurdnostjo naše eksistence
Trdo življenje, ki ga je izpostavila Catherine Camus, in domnevno nesmiselnost prenosa Camusovih ostankov v Pantheon, o kateri je govoril Jean Camus, izrabimo za izhodišče za kratko obuditev spomina na delo in življenje Alberta Camusa. Hkrati se je treba vrniti na že izpostavljeno pogosto napačno pripisovanje Alberta Camusa eksistencialistom. V resnici sta najboljši opredelitvi njegovega rezoniranja paradoks absurda in večni boj zoper nihilistično nastrojenost v življenju. Omenimo še, da se je Camus študiju filozofije resno posvetil šele potem, ko je moral zaradi tuberkuloze prekiniti kariero obetavnega nogometaša; koliko mu je nogomet pomenil, pove njegov odgovor na vprašanje, ali mu je ljubši nogomet ali gledališče: „Nogomet, brez dvoma.“

Spoznaj obup in lahko boš srečen
Odpoved nogometni karieri je bila za Camusa tragična nesreča in vzpostavljanje odnosa do tragičnih dogodkov, sploh pa do epohalnega tragičnega momenta, zavedanja smrtnosti, je bilo v središču Camusove filozofije absurda. Camusova perspektiva ni temačna in je ne preveva eksistencialistični brezup; Camus se zavzame za življenje in podobno kot več desetletij pred njim Nietzsche zatrdi, da je treba sprejeti življenje v vseh pojavnih oblikah. Zapisal je: „Ni sonca brez sence in povsem nujno je, da poznamo tudi noč.“ Ključno elaboracijo svoje filozofije je podal v eseju Mit o Sizifu, v katerem je Sizifa prikazal kot srečnega moža, ki je srečen zato, ker je spoznal obup. V tem besedilu Camus tudi pokaže na vsebino, ki življenju ponuja smisel – to je revolt, ki je močnejši in nujnejši od samomora. To je revolt zoper absurd, ki ga mora po Camusu vsak premagati sam, in sicer tako, da sam zase ustvari pomen, ki ga ima njegovo življenje. Vse je torej prepuščeno vsakemu posamezniku, nihče drug ne bo rešitelj njegove (ne)pomembnosti.

Svoj smisel je Camus našel predvsem v boju zoper vsakršne krivice in pretenzije posameznikov ter skupin na oblastne položaje. Ker se kot tuberkulozni bolnik (bolezni ni nikoli povsem prebolel, ker v njegovem času še ni bila ozdravljiva in so se mu napadi občasno vrnili) ni mogel udeležiti vojne, je med drugo svetovno vojno svojo privrženost odporniškemu gibanju izkazoval kot sodelavec in pozneje urednik 'podtalnega' časopisa Combat, pod svojim vojnim imenom Beauchard pa je tudi poročal o zadnjih bojih v Parizu. Že tedaj je namignil, da se ne namerava idejno zavezati nobeni smeri, naj je šlo za smeri v vojni ali za smeri v politiki, in tako je bil eden prvih urednikov, ki si je upal v svoj časopis uvrstiti odločno kritiko ravnanja Američanov, ki so na Japonsko odvrgli smrtonosno jedrsko bombo. Pozneje se je boril za človekove pravice in, kot je bilo že omenjeno, je bil član Unesca, iz katerega je protestno izstopil.

Združevanje Evrope pred Evropsko skupnostjo
Demokratični univerzalizem oziroma univerzalizem pravic človeka in državljana, ki je bil eden ključnih idejnih dispozitivov, ki so nam jih zapustili francoski razsvetljenci oziroma tako imenovani Les Lumieres, se je odrazil tudi v Camusovem delovanju za evropsko meddržavno povezovanje. Ko niti še ni bila ustanovljena Skupnost za premog in jeklo, prva mednarodna entiteta, ki naj bi vzpostavila soodvisnost držav v enem v zgodovinski perspektivi najbolj 'vročih evropskih vojnih jeder' in tako tudi vnaprej zagotovila mir v Zahodni Evropi, je Camus še sredi vojne vihre ustanovil Francoski odbor za evropsko federacijo (Comité Français pour la Féderation Européene), ki ga je opravičeval z mislijo, da se bo Evropa lahko razvijala v skladu z vrednotami miru, ekonomskega napredka in demokracije le, če se njene države odrečejo statusu suverenih nacionalnih držav in ustanovijo evropsko federacijo. Evropsko federalistično gibanje je hitro pridobilo vplivne člane, kot je bil, na primer, George Orwell, vendar pa je pozneje postopoma usahnilo; usahnilo je z uradnimi državniškimi prizadevanji za oblikovanje združene Evrope, ki so sledila drugačnim idealom in niso predvidevala odpovedi konceptu nacionalne države, to je konceptu, ki se je idejno izoblikoval šele v 19. stoletju in je odločno napovedal vzpon imperializma, katerega vrhunec je bila prva svetovna vojna in katerega idejne izpeljave so vodile tudi naciste.

Poleg že omenjenih so Camusovo literarno kariero bistveno zaznamovali še romani Kuga, Padec in Srečna smrt, poleg niza krajših zgodb in esejev pa je med drugim napisal tudi več dramskih iger; med njimi je tudi Kaligula, ki jo je na oder lani postavil tudi Tomaž Pandur. Camus je bil sicer tih človek, a njegovo zasebno življenje je bilo precej razburkano. Poročil se je dvakrat. Po krajšem zakonu z odvisnico od morfija Simone Hai se je leta 1940 poročil s pianistko in matematičarko Francine Faure, tudi materjo obeh njegovih otrok. Če je Camus znal razrešiti paradoks absurdnosti življenja, pa je nekoliko odpovedal pri razreševanju 'paradoksa' družinskega življenja. Čeprav se je dvakrat poročil, je namreč celo življenje zatrjeval, da je poroka nesmiseln in nenaraven institut. Tako se tudi po rojstvu dvojčkov Catherine in Jeana ni branil ljubezenskih afer in njegovo življenje, ki se je tragično končalo v avtomobilski nesreči, je bilo zares življenje tistega, ki želi v tem svetu poskusiti vse.