"Raste, pleza v sredo neba, dvajset nadstropij z nič kaj skromno višino, obdan s turbanom iz belega oblaka in okrašen z alabastrom." Tako je enega izmed 'nebotičnikov' v jemenskem mestu Sana že v srednjem veku opeval neki tamkajšnji pesnik. Jemen je namreč že tedaj prav zares bil dežela nebotičnikov. Še preden so patricijske družine svoj blišč dokazovale z gradnjo vrtoglavih stolpov v Bologni ali še bolj v San Giminanu, so v Jemnu gradili večnadstropne stavbe iz kamna ali iz opek iz zbite zemlje. Zaradi večstoletne osame predvsem severnega Jemna in zaradi tako rekoč srednjeveške vladavine zadrtih in ksenofobičnih imamov, ki je srednji vek 'raztegnila' tja do sredine 20. stoletja, podobo Jemna še danes zaznamuje skoraj povsem samonikla arhitektura.
Tradicionalno trajnostna arhitektura
V zadnjih letih je ta nenavadna arhitektura, ki je v starem mestnem jedru Sane in utrjenem mestu Šibam tudi zaščitena kot spomenik svetovne kulturne dediščine, postala prava uspešnica med arhitekti. V diskurzu o trajnostni arhitekturi se namreč jemenske stavbe omenjajo kot vzorčne. "Tradicionalne hiše imajo veliko prednosti, če jih vrednotimo glede na okoljevarstvene zahteve. /.../ Več stoletij so eksperimentirali s temi tehnikami, in če s temi stavbami primerjamo nove stavbe, ugotovimo, da te gradijo po zelo neumnih načelih," pove Abdula Zaid Aysa, direktorica vladnega urada za nadzor gradnje in obnove stare Sane. Tradicionalno vezivo ne razjeda kamnov, tako kot jih na primer razjeda cement; izolacijski material kadad s kamnito osnovo, ki ga uporabljajo na strehah in v kopalnicah, pa je prav tako idealni izolacijski material za jemensko podnebje. Zaradi vsega tega Jemenci ohranjajo svoje stavbarstvo, ki drugače kot drugod po svetu še vedno ostaja obrt, ki je še ni spodjedla industrija. In še vedno (pretežno) gradijo enake stavbe.
Arabske Benetke in puščavski Manhattan
Arhitekturnih posebnosti Jemna je pravzaprav več. Prva je prav gotovo že omenjeno zgodovinsko jedro Sane, ki ga imenujejo tudi arabske Benetke. In prav res to mesto, katerega 103 mošeje govorijo o tem, da je bila Sana v 7. in 8. stoletju glavno središče islama, s 'čipkastimi' okenskimi obrobami in poudarjenimi šivi spominja na beneško gotiko. Zanimivo je, da so več kot 6.000 večnadstropnih stavb zgradili še pred 11. stoletjem. Mlajši je Šibam s svojimi 500 stavbami iz zbitega blata, ki se vzpenjajo od pet do enajst nadstropij visoko. Mesto so v današnji podobi zgradili v 16. stoletju, še danes pa ga imenujejo najstarejše mesto nebotičnikov ali pa kar puščavski Manhattan. Čeprav so stavbe tako visoke, gre v večini primerov za eno- ali dvostanovanjske objekte, kajti spodnja nadstropja so običajno brez oken in namenjena obrambi pred beduini. V nekaterih primerih gre celo za prek 30 metrov visoke zgradbe.
Jemen je bil dolga stoletja zaprt, živel je v nekakšni kulturni avtarkiji, ki je tudi ohranila te izjemne stavbe. Morda je bil zaprt ravno prav dolgo, da je v svet 'odšel' v trenutku, ko se je tudi na svetovni ravni in v arhitekturni srenji lokalnost in z njo povezana samonikla trajnostna arhitektura uveljavila kot glavna vrednota. In na srečo se tega zavedajo tudi v sicer kaotičnem Jemnu, v katerem še predsednik pravi, da je vladanje podobno plesanju na glavah kač. Očitno je ohranjanje arhitekture, ki jo tudi z opremljanjem s sodobno infrastrukturo ohranjajo živo, in ne le kot spomeniško lupino, ena od redkih tem, glede katerih je v Jemnu doseženo soglasje.