Neskončna potepanja, raziskovanja in igre, sklepanja prijateljstev in včasih precej kruta preizkušanja mej, pretepi in potolčena kolena, tako bi na kratko lahko opisali otroštvo Aleksandra Hemona – Balkanca, ki je v devetdesetih letih sredi vojne vihre zapustil domači kraj in zgradil uspešno pisateljsko kariero onstran luže. "V moji knjigi je prizor, v katerem se jaz kot deček igram, potem pa me tepe neki stric iz soseske. Zelo močno me je udaril v glavo, travmatično pa je bilo to, da mi je rekel: to ni tvoje. To ni vaša last, to je socialistična last, to ni vaše," je Hemon povedal v pogovoru za Televizijo Slovenija.
Hemon, ki v svojih romanih, kot sta Projekt Lazar in Knjiga mojih življenj, raziskuje vprašanja izseljenstva, narodne identitete in pripadnosti skupnosti, nas tako v novem romanu z neverjetno lahkotnostjo popelje v svet, ki številnim zveni domače.
"Povezanost z nekim krajem in z neko skupino ljudi je stvar dejavnosti. Ko nekaj delamo, da stvari pripadajo nam." In kaj mu pomeni pojem jugonostalgije? "Jugonostalgija je nesmiselna kot nostalgija za družbeno ureditvijo, ki je bila idealna in si želimo, da bi se vrnila. Vendar pa je imelo življenje v Jugoslaviji neke prednosti na zelo osebni ravni, povezani s čutilnimi izkušnjami. Hodili smo na morje. To ni pomembno kot znamenje uspešnega socializma. Imeli smo skupno izkušnjo desetih dni na Jadranskem morju, ko je vse dišalo po borovcih in copertonu. Tistih deset dni je bilo nekako utopičnih."
Energični ustvarjalec, ki med epidemijo covida-19 ni padel v depresijo, ampak raje prijel v roke kitaro, tako poleg pisanja išče nove izzive – nazadnje je svojo ljubezen do glasbe pokazal v projektu Cielo Hemon.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje