Ustvarjanje tega umetnika nas namreč sooča s pesimističnimi vizijami, ki – navezujoče se na filozofijo Arthurja Schopenhauerja, ki jo je Kubin močno občudoval – prikažejo najslabšega izmed vseh predstavljivih svetov. Pravzaprav se vse njegovo umetniško ustvarjanje opira – ob tem pa je treba vedeti, da so njegova ključna in najbolj poznana dela nastala konec 19. in v začetku 20. stoletja – na vsakdanjo stvarnost, hkrati pa tudi na skrivnosti onkraj vidnega sveta.

Direktor Leopoldovega muzeja Hans-Peter Wipplinger k temu dodaja: "Veliko umetniških del Alfreda Kubina izhaja iz podzavesti in je povezanih z njegovo življenjsko zgodbo, na enak način jih je veliko povezanih tudi z njegovimi sanjami in travmami, na splošno lahko rečemo, da so njegova dela povezana s človekovo eksistenco. To je tisto, kar danes dela njegove umetnine tako resnične. Pri Kubinu gre vedno za kombinacijo domišljije in resničnosti. Ko je Kubin ustvarjal, sanj ni neposredno prenašal v svoje delo, najprej jih je rekonstruiral, potem izčistil in nazadnje na novo razumsko sestavil na podlagi svojega vidika kompozicije in svojega vidika refleksije. Zato v njegovem delu ne gre le za prenos sanj, temveč za kombinacijo življenja in domišljije."

Alfred Kubin se je rodil leta 1877 geodetu in pianistki na severu današnje Češke v kraju Litomĕřice. A Kubinovi so se že v začetku osemdesetih let 19. stoletja preselili v Salzburg in potem še v Zell am See, kjer je Alfred končal osnovno šolo. Njegovo mladost so zaznamovale številne travme. Alfred je bil star deset let, ko mu je umrla mama, oče pa se je poročil z njeno sestro. Na materinem grobu je poskusil narediti samomor, kot je to sam pozneje razkril v avtobiografskih zapisih. In kako velik vpliv je imela ta žalostna mladost na njegovo ustvarjanje?

"Moram reči, da je imela zelo močan vpliv. Že Kubinovo otroštvo ni bilo lahko, zgodilo se mu je nekaj res slabega, kar je moral sprejeti: pri desetih letih mu je umrla mama, to pa ga je zaznamovalo za vse življenje. Pozneje so ga izključili iz srednje šole, potem je opustil študij fotografije, doživel je tudi živčni zlom med služenjem vojaškega roka, in sicer v Ljubljani, ves čas pa je imel slab odnos z očetom, s katerim se je nenehno prepiral. In vsa ta veriga travmatičnih izkušenj se kaže tudi v njegovem umetniškem ustvarjanju, v katerem lahko opazujemo tudi njegov Ojdipov kompleks. Nekakšno luč na koncu predora mu je pomenil odhod v München leta 1898, kjer je najprej študiral na zasebni šoli, pozneje pa na tamkajšnji Akademiji lepih umetnosti. To je bila zanj katarza, da je lahko transformiral vse te svoje čudne vizije, ki jih je imel v mislih. V tem kontekstu moram omeniti, da se je takrat tam seznanil z jedkanicami Maxa Klingerja. Te so v njegovih mislih sprožile nastanek podob, pravzaprav so silovito vzcvetele. In takrat je Kubin začel svoje ustvarjanje, in to velja za njegovo zgodnje obdobje v letih od 1898 do 1904, ko je tudi precej depresiven, saj se je takrat razšel s svojo veliko ljubeznijo Emmy Bayer. Skratka, Kubinov celotni opus je močno zaznamovan z njegovimi osebnimi doživetji."

Čutne podobe fatalnih žensk
Že po hitrem pregledu Kubinovih del z začetka 20. stoletja lahko opazimo, da ima v njih ženska, ki se pojavlja zelo različno, eno izmed osrednjih mest. Kubinova tipologija estetizirane podobe ženske, obdarjene s čezmerno seksualnostjo, se nanaša tudi na mitološke modele, ki so okoli leta 1900 doživeli renesanso v simbolistični umetnosti s podobami, kot so na primer Saloma, Judita ali Sfinga. Te so takrat postale priljubljene projekcije idej fatalne ženske in temu je z različnimi upodobitvami na samosvoj način sledil tudi Kubin. Pri njem glavno vlogo nastanka nekega dela odigra nečistost, ki se utelesi v različne alegorije, pa v moč in uničenje, kot na sliki Pajek iz leta 1901. Skratka, na njegovih delih je ženska prikazana kot grožnja, v kateri je očiten spoj spolnosti in smrti oziroma erosa in tanatosa.

"Ta njegov odnos do žensk je res kompleksen. Na eni strani zaradi njegovih osebnih izkušenj: ne samo zato, ker je pri desetih letih izgubil mamo, pri enajstih ga je posilila noseča ženska, to ga je močno zaznamovalo. O tem je pisal tudi v avtobiografskih zapisih. Tudi zato se na njegovih delih ženske pojavljajo na dva načina: enkrat so moški njihove žrtve – ženske moške mučijo, ubijajo, posiljujejo in kar je še podobnega, to moramo uvideti v duhu časa, v katerem je Kubin živel, gre za dekadenco, fin-de-siècle, to je čas, ko so se moški bali ženske emancipacije in močnih žensk; potem je pa tu še druga stran kovanca: Kubin na svojih delih nazorno prikazuje, kako so moški nasilni do žensk, kako oni mučijo ženske. Vse to je pri njem posledica njegove življenjske zgodbe in takratnega ozračja, prepojenega s tovrstnimi idejami. Takrat tudi bere avtorje, kot so Nietzsche, Schopenhauer, Otto Weininger, vemo, da je zanje značilna distanca do žensk. Podobno se zgodi, če pogledamo slikarska dela Edvarda Muncha, tudi tam lahko opazimo ta nenavadni odnos do žensk. Skratka, na Kubinovih delih lahko vidimo nekakšen boj med spoloma, ampak ta je pravzaprav značilen za umetnost na prehodu iz 19. v 20. stoletje."

Demonske podobe vojne
Kubin pa se je na svojih risbah ukvarjal tudi z barbarstvom in nečloveškostjo vojne. Čeprav bi glede na letnico rojstva lahko spadal v dunajsko moderno, je njegova umetnost drugačna, daleč stran od dunajske dekorativne umetnosti: on je oblikoval demonske svetove, ki jih hrani nezavedno, in so naseljeni z živalskimi liki ali človeško-živalskimi hibridi, ti pa se pojavljajo kot zlovešče figure usode. Vendar ta njegova hibridna bitja ne ogrožajo človeštva od zunaj, temveč nakazujejo, da krize in katastrofe nasilja izvirajo ne nazadnje iz samih ljudi. Ob tem se je vendarle treba vprašati: Kakšen je bil Kubinov stik z dunajsko moderno?

"Imel je na primer nekaj stikov z Gustavom Klimtom in Kolomanom Moserjem ter secesijskimi umetniki, ker je z njimi tudi razstavljal. Vemo, da je imel v tistem času na Dunaju v nekaterih galerijah nekaj razstav, na primer v znamenitem Salonu Miethke. Ampak mislim, da je bil Kubin precej bolj povezan z Münchnom, zato ker je tam študiral in ker je tam živel kar osem let. Med svojim tamkajšnjim bivanjem je bil obkrožen z umetniki, kot je na primer Vasilij Kandinski. On je bil njegov veliki občudovalec. Med drugim je Kubina z več kot tridesetimi deli iz njegovega zgodnjega obdobja postavil na čelo devete razstave umetniškega združenja Phalanx leta 1904. Pozneje pa je bil Kubin tudi član umetniške skupine Der Blaue Reiter, Modri jezdec, iz Münchna, kjer je takrat imel stike tudi s Franzem Marcom, pa tudi drugimi umetniki iz te skupine, kot sta na primer ruska slikarka Marianne von Werefkin in rusko-nemški slikar Alexej von Jawlensky. No, Kubin je imel nekaj povezav z dunajsko moderno, ampak ne bi rekel, da je bila ta njegova prva izbira. S svojo simbolistično umetnostjo je bil zelo drugačen od tega umetniškega gibanja, pa čeprav obstaja nekaj risb, ki so v slogu art nouveau."

Ker je bil Kubin vpet v umetniško dogajanje na začetku 20. stoletja, tudi kot raziskovalec in proučevalec dela drugih umetnikov, je njegova dela dobro postaviti v dialog z drugimi umetninami, ki so ga predvsem navdihnile. Na tem mestu se pojavi vprašanje, ki nam pomaga pri razumevanju njegovega dela; torej: Kakšen je bil vpliv drugih slikarjev na njegovo ustvarjanje?

"Mislim, da so vplivi slikarjev pomembni predvsem za njegov navdih. Na primer simbolistična umetnost iz Belgije in Nizozemske, tu sta umetnika Jan Toorop in James Ensor. Ta dva sta ga močno navdihovala. Seveda so tu še drugi umetniki, kot je na primer francoski slikar Odilon Redon. Njega je tudi obiskal v Parizu in od njega kupil nekaj umetniških del. Tu je treba omeniti, da je bil Kubin zbiralec umetnin, zbiral je tudi dela Francisca de Goye, pravzaprav je imel kar lepo kolekcijo njegovih del. Potem je treba omeniti, da ga je zelo navduševal nemški simbolizem, umetniki, kot je na primer Franz von Stuck, med študijem v Münchnu pa Max Klinger. Rekel bi, da je močna povezava med simbolističnimi umetniki 19. stoletja in deli Alfreda Kubina. Morda je njegova umetnost prav ta vmesna faza med simbolistično umetnostjo 19. stoletja in nadrealističnim gibanjem, ki se potem pojavi v 20. stoletju. Vendar je vseeno nekaj posebnega, edinstvenega. Njegovo ustvarjanje je bilo namreč tudi pod močnim vplivom takratne filozofije. In ker je ustvaril veliko knjižnih ilustracij, so nanj vplivali tudi pisatelji tistega časa, kot so Edgar Allan Poe, E. T. A. Hoffmann, Stendhal in drugi. Pa tudi ko je leta 1909 objavil svoj roman Druga stran, je bilo veliko literatov navdušenih nad njegovim pisanjem. To njegovo literarno delo je podobno kot njegove demonične risbe, čeprav je ustvarjeno z besedami. Pisatelja Thomas Mann in Franz Kafka sta bila navdušena nad tem romanom. Na Kafko je ta knjiga precej vplivala, pod njenim vplivom je napisal roman Grad. Skratka, Kubin je bil ves čas del tega umetniškega ozračja svojega časa, ves čas je bil obkrožen z umetniki in pisatelji, ki so mu bili kot družina."

Najljubše orodje: pero
"Pero je že vrsto let moje najljubše orodje za ustvarjanje. S svojo prožno gibljivostjo mi zagotavlja ne le neposreden stik z domišljijo, temveč tudi s spremljajočim vznemirjenjem, ki pa je precej intimnejše," je nekje zapisal Alfred Kubin. Tisto, kar je pri tem citatu najpomembnejše, je, da Kubin pero imenuje za svoje najljubše orodje za ustvarjanje, s katerim pa je ustvaril svoja najpomembnejša in najbolj prepoznavna dela, kot so Nočna mora iz leta 1899 oziroma 1900, Sanje nas obiščejo vsako noč iz leta 1900, Nevarnost iz leta 1901, iz istega leta še V neznano, Groza iz leta 1902, Črna maša iz leta 1905, Vojna iz leta 1907 itn.

"Ne, ne bi rekel, da je bil slikar. Bil je izjemen risar. In tega se je zavedal, da slikarstvo ni njegovo polje umetniškega udejstvovanja. Da bi transformiral svoje ideje in vizije, je bilo zanj nujno, da uporabi figuraliko, prav zato se je obrnil k risbi in jedkanici. Ampak, ja, ne bi rekel, da je bil slikar, pa čeprav obstaja tudi nekaj njegovih slik iz let 1905 in 1906."

Zrcalo, ki odseva distopično poglavje zgodovine
Ključno za razumevanje Kubinovih distopičnih vizualizacij je uzrtje njegovih sestavljenih podob iz resničnega in imaginarnega sveta, uzrtje te sinteze, v kateri je nenavadnost pesimističnih konstrukcij na samosvoj način opremljena tudi s humorjem, ironijo in pretiravanjem. Njegova dela nas soočajo z močjo sanj in imaginacije ter nas popeljejo v labirinte duše, a hkrati tudi v kulturne, zgodovinske in družbene pojave, značilne za pozno obdobje avstro-ogrske monarhije. Več kot očitno Kubin ni verjel v napredek in pozitiven razvoj, ki temelji na razumu. Bliže mu je bili posameznik, ki je verjel v iracionalno.

"Teme in lastnosti njegovega dela so ogledalo časa, v katerem je živel. To je distopično obdobje zgodovine. Vse to ima veliko skupnega z razpadom avstro-ogrske monarhije, prvo svetovno vojno, pa z njegovim problematičnim odnosom do žensk. Zelo pomembno so nanj vplivale filozofske ideje tistega časa, saj je precej bral, pa tudi pisal, v svoji knjižnici je imel veliko knjig. Ampak glavne teme so: sanjski svetovi, vojno stanje, spopad med spoloma, vidiki jaza in samorefleksije, vidiki metamorfoz med živalmi in ljudmi, tu je treba omeniti tudi njegovo zanimanje za psihoanalizo, ki je tudi vplivala na njegovo ustvarjanje, veliko je bral Freuda, na primer njegovo delo Interpretacija sanj, ki ga je kritiziral, veliko bolj je bil navdušen nad Jungovimi arhetipi, tako da – vsi ti vidiki se pri njem združijo v neko čudno celoto vizij v kombinaciji z vidiki resničnega življenja."

"Gledalci, kakršne bi si želel imeti, ne bi samo z užitkom ali kritiko gledali na moje risbe, temveč bi morali biti premaknjeni na neki skrivni, notranji ravni, pozornost pa bi morali usmeriti tudi na bogate slike v temni sobi svoje lastne sanjske zavesti," zapiše Kubin leta 1927, ko je bila njegova ustvarjalna vnema že upočasnjena. Pa vendar ta njegov citat jasno nakazuje, da je zanj pri umetnosti vseskozi pomemben človekov notranji svet, ki pa je vse prej kot lep in harmoničen. V tem smislu je Alfred Kubin tudi predhodnik določenega dela modernizma v umetnosti, a hkrati pa se tudi sooča s temami, ki so v umetnosti prisotne že dolgo in se k njim nekateri umetniki znova in znova vračajo.

Leopoldov muzej Kubina razstavlja še do julija
"Najprej moram omeniti, da ima Leopoldov muzej največjo in – vsaj kar zadeva kakovost – najboljšo zbirko Kubinovih del poleg tistih v Albertini, v Umetniškem muzeju Lentos v Zgornji Avstriji in v Mestni galeriji v Lenbachhausu v Münchnu. V Leopoldovem muzeju imamo več kot 300 Kubinovih del na papirju. Ko sem pripravljal veliko razstavo njegovih del in sem ponovno premislil njegovo pozicijo ustvarjanja, sem ugotovil, da se velik del njegove umetnosti ukvarja z vprašanji pandemije z začetka 20. stoletja. V njegovem opusu so nekatera dela, ki so danes tako resnična in tako nazorno prikazujejo pandemijo, da se kar prestrašiš, ko jih vidiš. Tako na žalost vidimo, da se zgodovina ponavlja, in prav dela Alfreda Kubina nam to nazorno kažejo, tudi z vojno tematiko, ki je vključena v njegova dela. Njegova dela pa so – zato se k njemu vedno vračamo – v osnovi povezana s človekom in njegovim bistvom, kako živimo skupaj, ne samo v geopolitičnem smislu, temveč kakšen je odnos med spoloma, kaj nam pomeni prijateljstvo itn. Skratka, jaz vidim, da je Kubin v svojem umetniškem izrazu pravzaprav filozof, hkrati pa tudi čudovit in zelo poseben risar."

Kubin je bil vse svoje precej dolgo življenje zapisan čezmerni senzibilnosti, s katero je občutil časa v vseh njegovih dimenzijah, tudi tistih, skritih v notranjosti in podzavesti. Pa vendar se je ta občutek najceloviteje manifestiral v obdobju nekaj let, saj je njegov najpomembnejši in najbolj prepoznavni umetniški opus tisti, ki je nastal v letih od 1897 do 1909. A je hkrati treba dodati, da čeprav je Kubin živel vrsto let odmaknjeno življenje v Zgornji Avstriji, je bilo njegovo delo med najpogosteje razstavljenimi umetniki njegovega časa. Po koncu druge svetovne vojne je na primer ustvaril velike slike na Honeggerjev oratorij Totentanz, Ples smrti. Šele proti koncu življenja je leta 1951 prejel veliko avstrijsko državno nagrado, leto dni pozneje pa razstavljal na Beneškem bienalu. Leta 1959 je na smrtni postelji izrekel besede, ki najbolje povzamejo njegovo ustvarjanje in življenje: "Ne vzemite mi strahu, prav ta je moj kapital."