14-letni diskografski premor jih ni uspaval, še manj utrudil ali postaral. Ravno nasprotno, saj polna ustvarjalna in izvedbena forma Jerryja in družbe potrjuje pravilnost odločitve o ponovnem, točneje nadaljnjem sodelovanju.

Čeprav so album posvetili umrlemu frontmenu, na njem ni zaslediti nostalgije ali patetike. Pač pa znova obilico težkih ritmov, temačnih skladb in znanega depresivnega vzdušja ter nekaj prepričljivih balad, pospremljenih z odlično akustično kitaro. Ni sicer novi Dirt, je pa dober odmerek umazanega rocka!

Ocena: 4.