Težki, siloviti, začetni akordi kitarskih rifov Damirja Avdića, v funkciji sodobnega zbora, ki se na trenutke združi z Antigono, se razlivajo čez celotno Milerjevo uprizoritev ene najbolj znanih antičnih tragedij in že v prvem trenutku razkrijejo estetsko in interpretativno jedro predstave. Antigona je mrtva, njeno glavno vodilo pa je iz neprodušnega groba izklicati svoje revolucionarno-anarhistične besede; pravzaprav že postapokaliptične, postrevolucionarne, postanarhistične, bojne krike, ki jih Nina Ivanišin izreka z glasom, izvlečenim nekje iz globin svojega trebuha, kar Antigonin odločni položaj dodatno krepi.

Zaprta v temačno grobnico oziroma brezbarven, pust svet Teb (scenografija Branko Hojnik, luč Andrej Hajdinjak), ki ga prekinjajo prav tako temačni videoizseki (Atej Tutta) – na trenutke spominjajoči na pusto, izsušeno pokrajino (antične) Grčije, na trenutke pa se spremenijo v enakomerno (televizijsko) sneženje –, Antigona premišljeno izstopa v rdeči obleki (kostumografija Jelena Proković); kar je v pankovski, darkerski maniri celotne predstave edina mogoča barva, barva upora, barva krvi.

Njen osrednji problem, boj za pokop brata Polinejka, s tem pa tudi njeno neizpodbitno stališče nasproti Kreonu, je neizprosen boj, mišljen še kako zares in postavljen nad vse drugo. Kreon Jurija Zrneca je nasproti bojeviti Antigoni vkopan v svoje (politične) odločitve, v svoj moški prav, ki ga tudi to, da sta tako stražar (Vanja Plut) kot videc Tejrezijas (Saša Pavček) ženski, ne omaja. Antigona si pravzaprav ne želi le spoštljivega pokopa svojega mrtvega brata, ampak si predvsem želi konfrontacije s kraljem Teb, ker je to edina mogoča pot, da preseka prekletstvo, ki ga nosi njen rod. Prav zato se zdi nenavadno, da se Antigona v nekaterih trenutkih Kreonovega nastopa umakne z odra.

Tokratno branje Antigone vse like dodatno osami, jih postavi za mikrofon in vsakega posebej postavi na svoj pol, kar krepi zaverovanost Antigone v samo sebe, pa tudi zaverovanost Kreona v samega seba. Vsak izza svojega mikrofona pač ne moreta najti skupnega jezika, sploh če v ozadju bučijo rezki zvoki Avdićeve kitare in odmevajo songi, ki komentirajo besedilo in odpirajo nova vprašanja.

Prav ti songi nas – že od začetnega akorda dalje in hkrati prve replike – opominjajo "mrtvi so mrtvi" in nam sporočajo, tudi zaradi dejstva, da je Damir Avdić v Slovenijo prišel kot begunec iz Tuzle, da vojna vedno na pot pošlje bežeče ljudi, ki zgolj iščejo zavetje drugje. Ta podton se čez uprizoritev razlega glasneje kot glasba in se z neverjetno aktualnostjo zareže v gledalca. Antigona nenadoma postane precej bolj aktualna borka, kot smo je vajeni.