Poleg notranjega 50-metrskega olimpijskega bazena, kar je svojevrstna pridobitev za Ljubljano, bo imel Športni center Ilirija še 25-metrski notranji bazen za treninge (trenažni bazen), zunanjega otroškega, večjo dvorano za rekreacijo, odbojko in košarko, manjšo dvorano za gimnastiko, aerobiko in fitnes ter dvorano za borilne športe, kot tudi kavarno. Ta bo na strehi nekdanjega ikoničnega vhoda v objekt s kipom Plavalke, pred njim bo novi trg tik ob glavnem križišču. Velika pridobitev je tudi s Tivolijem vzpostavljena povezava z obujenim Lattermannovim drevoredom, ki vodi pod železniško progo.

Športni center bo imel še muzej Stanka Bloudka, ki je načrtoval prvotni objekt leta 1929, in podzemno garažo.

"To je moje življenjsko delo, nobenega objekta nisem delal 24 let," pravi arhitekt Peter Lorenz iz avstrijskega arhitekturnega biroja Lorenz Ateliers. V Ljubljani je zadnje mesece pogosto, saj spremlja gradnjo objekta, tudi po toliko letih od začetka projekta, vznemirjenja ne more skriti in ga pravzaprav tudi ne želi. Navdušujejo ga sam prostor, njegova veličina, in pogledi, ki se razprostirajo na vse strani; na levo proti središču mesta, na desno v zeleni Tivoli, kjer mimo brzi vlak. Navdušuje ga "senzacija" prostora. "To je najspektakularnejši objekt v Ljubljani!," pravi, "približujemo se koncu. Zdaj uživamo, do konca je še nekaj tednov, mislim, da bo (odprtje) septembra."

Polemike glede objekta so bile od prvega dne, ko je arhitekturna stroka v Sloveniji celo pozivala k bojkotu, saj se ni strinjala z idejno rešitvijo pozidave Tivolija. Sledile so znane težave z investitorji, vse dokler projekta ni prevzela kar Mestna občina Ljubljana, "to je sicer nenavadna praksa, ki je v tujini večinoma ni," pove Lorenz, ki priznava, da je Ljubljana za arhitekta izziv. "Mesto ima veliko dobre arhitekture, zato mi je v čast, da tudi sam prispevam k tradiciji Plečnika, Bloudka, Fabianija. Vprašanje je bilo, kako naj naredimo nekaj, kar se bo lahko postavilo ob bok obstoječi urbani arhitekturi."

Ali mu je to uspelo ali ne, bo presodila javnost, je prepričan. Z gotovostjo pa pove, da je objekt edinstven že zaradi svoje specifične oblike, "zasnovane za točno ta del prostora, ki ga ni nikjer na svetu!". Sogovornik še pristavi, da ravno ta odprtost objekta in raznovrstnost prostorov odražata slovensko družbo.

Več v intervjuju:

Se vam zdi, da je volumen objekta primeren za to lokacijo, ali pa je to ta element spektakularnosti, o katerem govorite?
Menim, da je lokacija odlična, saj je tukaj vse, kar človek potrebuje: cesta, morda je preveč avtomobilov in so preglasni, pa železnico, ki je pomembna. Ne moremo zanikati in romantizirati stanja, kakršno je morda v Tivoliju, a tukaj je frenetično mestno življenje na enem mestu. Živo je (…), ni mrtvo.

Pomislek je naslednji: stojiva ob enem najprometnejših križišč v Ljubljani, kjer zrak ni najboljši, hrupno je, zadaj je še železniška proga. Pojasnite idejo trga na mestu, kjer stojiva?
Menim, da je ravno to fantastično. Starejši lahko pridejo na bazen peš, kar je najbolj trajnostno, pa čeprav ima objekt tudi parkirišče. A velik odstotek ljudi lahko pride sem peš ali s kolesom. Kot drugo: potrebujemo urbanizem, in to je ta – piazza. Tu so lahko športni dogodki, turnir v boksu, predstavitve novih avtomobilov, morda politični govori, zgoraj je terasa z gostinskim lokalom, s katere lahko obiskovalci gledajo proti mestu. Ko ste na trgu v Italiji, sedijo ljudje dva metra od avtomobilov. Vprašaš se, zakaj ne gredo notri, kjer je temno in mirno, zakaj sedijo sredi tega vrveža?

Zakaj niste kavarne raje umestili na del, ki gleda na Tivoli?
Kot prvo, želeli smo razviti trg, prej so se tukaj sončili kopalci (op. p. pogleda gor proti prenovljenemu vhodu), zdaj je na tem mestu kavarna. Vzpostavljena je komunikacija – ljudje, ki gledajo dol na cesto, drugi gor, nekateri se mimo vozijo v avtomobilu in si misijo: "Aha, zadovoljni ljudje pijejo aperol."

Prav tako je na tem delu prehod pod železniško progo (op. p. pogleda proti Tivoliju na desni), kar ni prijetno. In še nekaj, ta del je bil izveden kot urbano krožišče; ko pridete iz mesta, lahko spremenite smer in zavijete v park.

Na Lattermannovi aveniji smo posadili nova drevesa. Naravno je bilo, da trg umestimo na najbolj frekventno lokacijo. Morda bo čez deset let tukaj več električnih vozil in ne bo toliko hrupa. Menimo, da bo ta konfrontacija mesta z ljudmi, avtomobili, vlaki, športom, kulturo naredilo mesto življenjsko.

Kaj pa nekdanji vhod v objekt, ki je bil prebivalcem Ljubljane tako drag, nostalgičen. Oblikoval ga je Stanko Bloudek, tisti Bloudek, ki je v Planici zasnoval Bloudkovo velikanko. Krasil ga je kip Plavalke, ki je bil sicer pred leti ukraden. Zakaj ste porušili originalni vhod in nato zgradili novega, ki je zelo podoben originalu?
To ni bil naša odločitev. Arhitekt sprejme odločitev o ohranitvi objekta. Ko se zgodi nekaj, na kar nima vpliva, kot sta energetska zasnova in izolacija, vprašanje potresne varnosti …

…. no, saniranje objekta v smislu potresne varnosti pa danes res ni težava!
Vem, govorim vam samo, kako današnja družba razmišlja. Ne razmišlja racionalno, razmišlja zelo čudno ...

... v Ljubljani imamo kar nekaj dobrih primerov saniranja starih objektov, sploh v stari Ljubljani. A kot pravite, odločitev torej ni bila vaša, čigava pa je bila?
Inženirji se odločijo, česa se ne da ohraniti in kaj je treba narediti na novo. To me žalosti …

… sanirali bi ga lahko s karbonskimi vlakni. Še nekaj sodobnih tehnoloških prijemov obstaja za tovrstno sanacijo.
Vem, a odločeno je bilo tako. Na tem delu je bila prej garderoba, zdaj je kavarna. Konservator je dejal, da se lahko del, kjer je bila garderoba, le obnovi.

Ker pa sem arhitekt, sem jim dejal: "Oprostite, a če je tukaj kavarna, iz katere ne moreš gledati ven, ljudje tega ne bodo razumeli." Zato smo morali dodati v ta del odprtine, ki omogočajo pogled v zunanjost in so nujne. Prišli smo do dogovora, ki je statično vzdržen, estetsko pa ni najboljši, a takšna je bila odločitev med Zavodom za varstvo kulturne dediščine (ZVKDS) in mestom, v kar nisem bil vključen.

Zakaj pa ste streho toliko potegnili čez objekt proti križišču, da zakriva ta ikonični vhod? Čeprav ste hoteli občutek lahkosti, je streha resnično prezentna.
Prvotno je bilo načrtovanih veliko svetlobnikov, zdaj jih je le peščica, kar je škoda. Če mestnega proračuna ni, je pač tako. Sprva je bila načrtovana kovinska streha, zdaj je iz bitumna. Vse to iz razloga varčevanja, župan je zelo ekonomsko naravnan in poskuša minimalizirati stroške.

Kako velika ovira je bil finančni vidik za vaš projekt v teh 24 letih? Vemo, da se je zamenjalo kar nekaj investitorjev.
Ni se toliko spremenil. Zasnova je bila vedno enaka: trg, Lattermannov prehod in bazeni. Spremenila sta se streha, program, ki se je zmanjšal. Pred dvajsetimi leti je vključeval še konferenčno sobo pa nastanitvene objekte za športnike. Tega zdaj ni.

Kot drugo, ker se je spremenil čas – če pogledate zmagovalni natečaj, je bilo vanj vključene nekoliko več narave, ki se je dvigovala s tal. Bil je zanimiv koncept, ki pa se ga ni dalo izvesti, saj smo potrebovali streho, ki je premična, da bi se dvignila. Zdaj je to mogoče izvesti, a govorimo o sedmih, osmih milijonih evrov za izvedbo, zelo je drago, je pa izvedljivo. Na koncu smo rekli, tudi to ni izvedljivo, najti moramo novo rešitev. Arhitektura nenehno preizprašuje med stroški, kakovostjo, časom. Nekako morate najti rešitev.

Zdaj sva v notranjosti objekta, kjer je poleg olimpijskega bazena še bazen za treniranje, zunaj bo otroški bazen.
Olimpijski bazen ima popolno jekleno konstrukcijo, bazen za treniranje pa smo morali spustiti en nivo nižje, saj ni bilo dovolj prostora. Tu sta tribuna in ogromna streha – še vedno se odločamo, kakšna bo njena barva.

Glede strehe – zakaj ste uporabili toliko jekla, zakaj ne lesa?
Razpon nosilcev je 50-metrski, leseni tramovi bi bili visoki dva metra, to bi bilo zelo masivno, mi pa smo želeli lahko, filigransko konstrukcijo. To je izvedljivo le v jeklu.

Kaj pa vsaj na delu stranic?
Poskušamo biti minimalistični.

Torej les sploh ni bil opcija?
Ne, rad delam lesene objekte, a to pomeni, da so narejeni iz lesa. Če so iz jekla, so iz jekla. Ne kombiniram. Želeli smo močno sporočilo, in v tem primeru je to jeklo, ki je primerno za velike hale, ki imajo velike razpone in jeklo je najboljši material. Ni drugega.

No, a je izvedljivo!
Lahko bi bilo izvedljivo, a je masivno, mora biti zaščiteno pred požarom. Vem, da živimo v času, ko je les sveta surovina in ljudi osrečuje, a če se uporablja za napačne namene (...), les je trenutno v trendu. Čez pet let se bomo vrnili k drugim materialom. Les ima svoje težave, ni vedno najboljša izbira.

Imate v mislih vzdrževanje?
Tudi to, pa velikost … Streha je tukaj zelo filigranska, zelo zelo dolgo smo se ukvarjali s suspendiranim stropom, ki bo odseval gladino vode, popoldne, ko bodo prostor dosegli sončni žarki, pa bo v vodi odseval strop, ki ima strukturo oblaka. Ta vtis narave zunaj, vidite mesto (op. p. obrne se na levo proti centru mesta), vidite Tivoli (se obrne desno). Odprti ste svetu, mestu. Deležni smo bili veliko kritik, saj so si nekateri želeli, da bi bil objekt zaprt, saj da tukaj plavajo in trenirajo in ne želijo, da jih kdo opazuje.

Če sem vas prej spraševala o jeklu, grem zdaj na steklo. Zakaj ga je tako veliko? Razumem, da ste hoteli poglede in povezavo z mestom, kaj pa vprašanje pregretosti objekta v poletnih mesecih? Ste imeli to kaj v mislih?
Seveda smo! Vidite konzolo zunaj? (op. p. z roko usmeri pogled na zunanjost objekta). Dolga je približno pet metrov. Mi smo sicer želeli, da bi bila dolga sedem metrov, a zaradi zakonodaje to ni bilo izvedljivo. Večina fasade bo poleti v senci, zato te težave ne bo.

Koliko pa je objekt trajnosten, v smislu, ali bo imel na strehi solarne celice? Katere inovativne pristope ste uporabili pri zasnovi?
Menim, da smo presegli slovenske norme, saj Ljubljana stremi k temu, da je zeleno mesto, veliko truda smo usmerili v to, da je objekt energijsko skoraj samozadosten. Menim, da je to tudi prvi objekt z bazenom, ki je skoraj samozadosten.

Zdaj boste rekli, a imate veliko stekla! Pa vendar, če boste dali dovolj solarnih celic in geotermalne energije, boste rekli, da je ta objekt energijsko samooskrben, saj sam proizvaja energijo, ki jo porabi.

Tukaj imamo 4500 kvadratnih metrov solarnih celic. Če to preračunate, boste ugotovili, da z lahkoto zagotovite potrebam, ki jih za ogrevanje potrebuje bazen. Težava solarne energije v zasebni hiši je hramba energije. Mi jo lahko nemudoma uporabimo za segrevanje vode. Streha ima 12.500 kvadratnih metrov površine in je resnično izjemna.

Kateri detajl vam je še posebej pri srcu?
Ah, toliko jih je … pa recimo ta prostor (op. p. stojiva v prostoru z olimpijskim bazenom, kjer je pogled usmerjen proti Viču). Pravijo, da če lahko arhitekt naredi vznemirljiv prostor, v katerem javnost uživa, je bil to njegov prispevek k družbi. To je tako, kot ko greste v cerkev, kjer vas prostor prevzema, takšen občutek lahko da arhitektura družbi.

Na mednarodni razpis ste bili povabljeni. Če se zdaj ozrete nazaj, na teh 24 let, vam je žal, da ste sploh pristopili k projektu?
Če nekje zmagate, tega nikoli ne obžalujete!

Vem, toda …
Toda … tukaj na gradbišču me že poznajo. Nimam dobrega renomeja, saj sem zelo trmast in vztrajam pri arhitekturi, kar ni vsem všeč. Nisem vedno diplomatski, imamo zelo čustvene pogovore, za svoj projekt se borim. Ta "boj" se po 24 letih končuje in tega se veselim. Morda nisem dosegel 100 odstotkov, če sem v vsem tem času dosegel 96 odstotkov, prav tako ni slabo.

Pomembno je, da smo dali svoj prispevek k temu lepemu mestu, nekaj izjemnega. To je bil vedno izziv.