Današnji avtoportretiranec je pesnik, performer, urednik, frontman noise zasedbe nevemnevem, montažer na RTV Slovenija in organizator pesniških branj.

Bil je prepoznavni soorganizator pesniških večerov v Menzi pri koritu, naslovljenih Mlade rime, kjer je dogajanje uvajal z vzklikom "Poezija je kul!". Zatem je pripravljal pesniška branja, zbrana pod imenom novi Terceti. Ustanovil je neformalno umetniško zadrugo Ignor, kjer danes pripravljajo pesniške večere Ignor. Je tudi organizator ljubljanskega slam pokala Mi smo tu in pobudnik maratonskih, 24-urnih branj poezije ob Dnevu poezije, ki se odvije 21. marca.

Leta 2016 je s pesmijo Lajanje (prvi osnutek) postal Vitez Pesniškega turnirja, ki poteka v organizaciji Založbe Pivec. Njegova zbirka najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven je bila lani izbrana za kritiško branje na festivalu Pranger.

Doslej je izšlo šest knjig z njegovim podpisom, to so Tebi (1997), Metulji pod tlakom (2008), Razporeditve (2013), Frekvence votlih prostorov, oziroma kjer so žirafe resen prometni problem (2016), Klastrfak (2020) in najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven (2020). Sedma zbirka, Mehanizem alge – nabrane pesmi, je v pripravi.

Lani je zagnal performans pre_več, v okviru katerega je njegovo telo z vtetoviranimi verzi postalo živa knjiga kratke poezije. Ob tem je štiri dni bival v galeriji Škuc, kjer je bil razstavljen kot umetniški eksponat. Performans se bo načrtovano končal ob koncu njegovega življenja. Trenutno je na njegovi koži s tetovažami vtisnjenih skoraj trideset pesmi pesnic in pesnikov, ki so verze napisali prav v ta namen.

O bistveni razliki med prvo in drugo pesniško zbirko

Leta 1996 sem začel pisati poezijo, to je bilo pri 16 letih. Prvo leto, ko sem pisal, nisem praktično nič bral, kar se odraža v poeziji, ki je bila grozljiva. Potem pa sem začel odkrivati poezijo po sistemu "pesnik in vse njegovo oziroma pesnica in vse njeno". Nabral sem denimo vse zbirke Svetlane Makarovič in jih prebral na dušek, v nekaj dneh. Od takrat sem spremenil dojemanje, ljubezenska lirika se je denimo čisto umaknila. Če me ne bi srečali RTV in montaža dnevnoinformativnega programa, bi bil podoben kakšnim pesnikom, ki opisujejo pikapolonice, kako pristanejo na kozarcu vode in najdejo v tem višji smisel. Ali pa rast fige na morju. Tako pa sem zaplužil v bolj ali manj politično pesništvo.

Pri prvi pesniški zbirki Tebi sem samo pisal in nič bral, pri drugi pa sem že veliko bral. Skupno sem napisal približno štirinajst knjig, izdal sem jih šest, ena pa še čaka. S kolegom Matejem Stupico jo pripravljava kot likovno-pesniški objekt. Tri ali štiri zbirke sem izgubil, pet sem jih vrgel v smeti, nisem pretirano čustven do lastnega ustvarjanja. Zadnjo knjigo sem napisal v treh dneh in treh nočeh v času zaprtja, oktobra 2020, ko sem bil sam na Pesniški rezidenci na Bledu. Največje probleme imam s pisanjem ciklov, ki so samosvoji in jih tako ne morem uvrstiti v nobeno knjigo. Nameravam pa izdati te neobjavljene cikle v posebni zbirki, ki bo prerez dosedanjih pisanj. Ne bo šlo za klasičen izbor, ampak za izbor in nabor. Nekatere stvari, ki jih bom vključil, so bile izdane le v kakšni reviji, nekatere pa niso bile še niti javno prebrane.

O montaži poezije

Nalašč sem se prijavil na delovno mesto montažerja na RTV-ju, ker o tem nisem imel pojma. Iskali so tudi grafike, ampak za ta poklic sem vedel, znano mi je bilo, kaj vse obsega. Nisem pa vedel, kaj pomeni montirati prispevke, zato me je začela montaža izredno zanimati. Leta 2000, ko sem začel delati na RTVju, je še šlo, od 2001 naprej pa je bilo noro. Vsi pozabljajo na takratno makedonsko vojno. Seveda pa je bilo to tudi leto 11. septembra, afganistanske in iraške vojne. Ni me zaznamovala samo temna plat montaže, tudi sam sistem dela. Specifika montaže, ki jo delam jaz, je preprostost. V čim krajšem sosledju je treba povedati čim več. Bistvo je, da je vsebina jasna, tudi če izvzameš besede, in ostanejo le slike. Začel sem se ravnati po teh principih, moje pesmi so dobile ostre reze in ostale praktično brez kakršnih koli učinkov.

Sorodna novica Dejan Koban: Najbolj idiotska avtobiografija na svetu in izven

O politični poeziji

Ob srečevanju s pesniškimi oblikami sem najprej trčil v pank, ki je podoben dnevnoinformativnemu programu po preprostosti, potem pa na slovensko neoavantgardo. Moja poezija je po srečanju s tem dvojim dobila družbeno kritičnost, ostrino. Skozi čas so mi začeli govoriti politični pesnik, kar mi je všeč. Zelo me navdihujejo naši politiki in njihove zablode. To mi je v blazno veselje. Ne samo zato, ker delajo bedarije, ampak tudi zato, ker ne berejo poezije. Tako ali tako te ne bo nihče tožil, ker tvoji verzi ne pridejo do njih. Novinarji pozabijo eno vejico in imajo lahko težave, ideologi politikov jih že zaradi najmanjše zadeve spravijo na sodišče. Janeza Janšo sem, denimo, namočil že večkrat, prvič v zbirki Metulji pod tlakom. Tudi cela falanga, ki jo ima za sabo, je priročna za pesmi, nazadnje je bil to Hojs. Pred nekaj leti sem se odločil, da ne bom okolišil in bom uporabljal prava imena in priimke. Ta opisujejo ne le konkretne osebe, ampak vse, ki ravnajo na ta način. Ko pišem o nadškofu Zoretu, merim na vse, ki se vtikajo v nedotakljivost ženskega telesa. Torej, ne gre direktion zanj, temveč za celotno organizacijo, ki jo po svoji funkciji predstavlja. Lahko rečem, da uporabljam “direktne metafore”.

O vokalnem gledališču

Pred enajstimi leti smo ustanovili skupino nevemnevem, kjer interpretiram poezijo. Izvajamo noise oz. improvizirano zvočenje, med vsem hrupom se lahko kdaj pa kdaj izluščijo tudi prvine rocka, etna, džeza. Bistveno je, da se ljudje počutijo kot na performansu, ne kot na koncertu. Do zdaj smo izvedli približno 50 takšnih dogodkov in ravno začenjamo malce na novo z dvema novima članoma. Ideološko je noise vnesel v mojo poezijo nove elemente. Dojemati sem začel, da ni edina stigma zvoka nekaj lepega, ampak da lahko iz samih instrumentov izvabiš tudi konstruktivistične variante. Improviziranemu zvočenju in noisu sam pravim vokalno gledališče in to mi je odprlo veliko novih sob za razmislek o tem, kako komponirati na ta isti način tudi poezijo. V pesmi sem začel vključevati elemente, ki motijo, nesmisle, ki spotikajo in gredo lahko ljudem na živce. Obožujem napake in rad jih sam tudi orkestriram.

O odsotnosti skavtstva v kulturi

Prepričan sem, da bi lahko v tem ideološko in idejno zaprtem prostoru lahko začel pisati tako, da bi dobival nagrade. Ampak se odločam za poezijo, ki me obseda. Izdal bi se, če bi pisal kakorkoli drugače. Preberem približno 450 zbirk na leto, študiozno bi se lahko poglobil in našel pri sebi takšno pisanje, ki bi ustrezalo določenemu uredniku, urednici, žiriji za nagrade. Poznam, vsaj okvirno, pesniški okus večine kritičark in kritikov ter pesnic in pesnikov, ki plovejo po raznoraznih žirijah za nagrade. Nagrade pogosto dobijo predvidljivi pesniki in pesnice. Na srečo sem kdaj tudi presenečen nad nagrajenci, takrat sem vesel.

Žalosti me, da kultura ne pride do ljudi. Manjka nam skavtstva, načrtnega iskanja talentov. Pod tem imenom ga poznamo iz košarkarskega sveta, iz NBA-lige. V kulturi pa tega ni. Kot da nikogar ne zanimajo novi talenti, kot da bodo uredniki in urednice dobili rokopise v poštni nabiralnik, in če se bodo spomnili na poezijo, bo tam čakala. Ne moti me, da ima Milan Jesih “120” izdanih pesniških zbirk, moti me, da mlade pesnice in pesniki toliko časa čakajo na svojo prvo knjigo, da vmes postanejo že diplomanti, doktoranti, starši, se razselijo po svetu in pozabijo, da so kdaj v svojem življenju sploh pisali.