V novi epizodi videorubrike Avtoportret, ki je obenem zadnja letošnja, se predstavlja glasbeni tandem Sadye, ki ga sestavljata Gal Pristovnik (1996) z umetniškim imenom LILgaki in Vid Železnik (1997), ki deluje pod umetniškim imenom Željo 69.

Letos sta odmevno vstopila na mlado slovensko glasbeno prizorišče s singlom in videospotom, ki sta ga naslovila "VSE PIČKE STE FUKJENE", ki sta mu sledili še dve skladbi in videospot. Svojo znamko Sadye sta sprva zasnovala, da bi ustvarila lastno modno znamko. V času epidemije sta morala postaviti načrte za modo na stranski tir, sta pa začela pisati raperska besedila, kmalu zatem tudi ustvarjati glasbo.

Kot pravita, je njuno glasbeno ustvarjanje tesno prepleteno ne le z modo, ampak tudi športom. Železnik je bil šestkrat državni prvak v skoku v daljino, Pristovnik pa je igral košarko v drugi slovenski ligi.

Trenutno pripravljata album, v živo pa jima je mogoče prisluhniti na samostojnem koncertu v sredo v ljubljanskem baru Ferdinand.

Več pa z njunimi besedami v nadaljevanju.

O umetnosti v preseku s športom in modo

Vid Železnik: Oba sva bila vse življenje športnika – Gal je treniral košarko, jaz pa atletiko. Prek športa sva dobila zagon, da stvari narediva do konca. Umetniki naj bi imeli boemsko življenje, kar privede do tega, da se dogovarjaš in dogovarjaš za projekte, pa se nič ne zgodi. Midva pa sva bila pri tem, kar počneva v umetnosti, vedno zelo neboemska.

Gal Pristovnik: Vedno sva bila outsiderja, profil "celjski športnik" recimo pride z določeno ozkoglednostjo, tukaj merim na to, kakšni so ljudje okoli tebe. Midva pa sva se dobila po treningu in šla s petimi evri v nakupovalne centre, da bi si ogledovala oblačila. To niso bile dizajnerske trgovine, ampak bolj H&M, Zara, Bershka, kar je pač dostopno v Celju. Zanimalo naju je to, kako se oblačiva.

GP + VŽ: Misliva, da imaš lahko oboje. Pogosto pride do delitve, ali si umetnik ali pa športnik. A ni treba biti nezdrav umetnik ali pa samo športnik brez širine. Lahko imaš vse in točno to je najin življenski slog.

GP: Košarkarska kultura je v ZDA močno povezana s hiphopersko kulturo, nama je to naravno: glasba, moda in šport so lajfstajl. To je oblika izraza. Košarka, kot midva vidiva, najbolj združuje šport in kulturo. Ne sicer v Sloveniji, v ZDA pa zagotovo. Zanima naju ta ameriški način. V Celju je ljudem vseeno, kaj imaš oblečeno, tretje največje mesto je, pa nobene kulture. Midva sva vedno hotela, da bi bilo, kar počneva, vsestranska umetnost.

O odnosu do žanra rap

GP: Definitvno sva raperja. Trenutno je kul, da se ne opredeliš, delaš zvrst glasbe, ki je brez določenega žanra. Midva pa prav hočeva biti raperja. Težava je samo v tem, da raperji po navadi zastopajo neki kraj, neko sceno. Bova zastopala Celje? Ne, če vse življenje samo beživa od tam. Ne bi se nama zdelo prav.

VŽ: Imava pa na prihajajočem albumu skladbo z naslovom IN THA CYELE, ki na neki način predstavlja najin odnos do mesta, kjer sva odraščala.

Kako je Sadye postala znamka in raperski tandem

VŽ: Začelo se je s tem, da sva hotela narediti modno znamko, prvi koraki so bili t. i. "daily outfits" (*fotografija tega, kaj imaš oblečeno na določen dan) na profilu na Instagramu. Potem sva začela delati videe. Zasnovala sva znamko Sadye Clothing, ampak v času epidemije obupala, ker nisva več mogla vlagati denarja. Vedno sva rekla, da sva "klošarja, ampak ko se pelje, se pa pelje". Zato sva si rekla Sadye Travel.

GP: Leto 2020 je bilo prelomno, oba sva bila samska in prijateljica naju je povabila v Milano. Vse poletje nas je pet živelo v zelo "buži" slogu in tam sva res postala Sadye Travel. Poletje v Milanu je postalo ključno, tam sem spoznal svojo trenutno dekle, veliko smo hodili ven. Bilo je tudi toksično obdobje, ko sva se zavedela, kako pomembno je, da se imava. In začele so padati ideje, da bi rapala. Ni se mi zdelo, da midva tudi lahko to počneva. Potem pa sem se nekoč vozil v Milano in poslušal skladbo raperja Vazza, ker je bilo takrat zelo pop. Pomislil sem: "Če on lahko, potem lahko vsak."

GP: V Milanu sva nankrat živela tako, kot nikoli prej nisva mogla, predvsem s finančnega vidika. Spraševala sva se, ali je to zdaj vrhunec ali samo prvi požirek tega, kakšno bi bilo lahko življenje. Kako priti do tega?

VŽ: Potem se je začelo delo. "Naredi si svoj Milano," sva se odločila. Če si življenje ustvariš sam, ti nihče nič ne more.

O prvem singlu in "absolutni kreativni svobodi"

VŽ: Vedno sva bila outsiderja tudi v socialnih krogih, nisva imela veliko drugih bližnjih moških prijateljev, sva se pa vedno veliko družila z dekleti, ali svojimi dekleti ali prijateljicami. To je bilo vedno tisto, okrog česar se je vse vrtelo. Ko sva začela rapati, je bilo edino logično, da bodo v središču dekleta.

GP + VŽ: Dolgo sva delala komade, na začetku na glasbeno podlago z YouTuba, ampak nisva bila z nobenim od njih zadovoljna. Prvi singel je nastal ob štirih zjutraj in takoj se nama je zdelo, da je to prva stvar, ki bi jo lahko predstavila v javnosti. Dve leti je trajalo, preden sva bila pripravljena na izid. Prav zato, ker imava zelo specifično vizijo, ampak nisva znala nič narediti sama. Veliko ljudi sva potrebovala, da nama pomagajo. Po eni strani sva bila od začetka obsedena z nadzorom nad svojo umetnostjo in sva hotela izčistiti vse do popolnosti, po drugi strani pa nisva imela kilometrine. Tega se drživa ves čas: hočeva imeti nadzor, absolutno kreativno svobodo. To ne vključuje samo skladbe, ampak tudi videospot, scenografijo, oblačila. Ilustracije riše Vid.

GP: Ta skladba je za naju projekt zase, bila je vstopnica na glasbeno sceno. Glasba, ki jo trenutno delava, je drugačna, toneva vedno bolj v podtalje. Cilj je bil dobiti pozornost, da lahko pozneje pokaževa, kaj res sva. Rada bi se širila, v idealnem svetu bi bil to Sadye Center v velikem mestu, kjer bi bili najina kavarna, studio za tetovaže, majhna dvorana za košarko in še trgovina z oblačili pod najino modno znamko. Združila bi rada zdrav način življenja in glasbo. Ni ti treba biti vse dni "zašvasan", zato da si lahko umetnik.

VŽ: Predvsem potrebuješ veliko moči, da narediš album. Zdaj se sesuvava za dokončanje albuma, iščeva pravega producenta, zasnovati morava tri videospote.

VŽ + GP: Na začetku sva potrebovala veliko ljudi, da nama pomagajo. S tem, ko nama nekateri niso želeli pomagati, je to navsezadnje slabše zanje. Več ko nama odrečejo pomoči, bolj se naučiva narediti vse sama, in ko znava sama, je prepozno za sodelovanje. Danes delava svoje beate in dajeva prednost tistim, ki so prvi verjeli v naju.

O kletvicah in cenzuri

VŽ: Prvi singel sva izdala v obdobju, ko so se vsi zelo zaprli, ko mora biti vse čim lepše in čim bolj prav, kar pomeni tudi čim manj kletvic. Midva sva želela prekiniti ta molk.

GP: Številni na to gledajo zviška, nekatere feministke jemljejo to kot žaljivo. Meni se zdi, da je to psihopatska uspavanka. Vsa fora je bil kontrast – to, da uporabiva pocukrane beate, in čez to rapava verze, ki so v nasprotju s to pocukranostjo. Tako, da ne paše skupaj. Ta kontra, katere poanta je to, kako "pofuraš", ne samo to, kaj govoriš. Hotela sva rapati tako, kot je nama običajno. Da govoriva stvari, kot jih slišiva, in v ameriškem hiphopu in med ljudmi. Logično nama je bilo, o čem bova rapala, počutila sva se svobodna v tem besednjaku, s tem sva odraščala. Komična nota je bila vedno tisto, kar naju je prepričalo. Vedno iščeva komedijo – tisto vulgarno sranje, ki je hkrati neizogibno smešno, tudi če naju ne maraš. Smešno je tudi tistim, ki naju sovražijo.

VŽ: Tudi če se ti zdi žaljivo, se ti poje ta skladba.

GP: Predvsem pa nihče, res nihče, ni verjel v ta komad, zato sva ga še toliko bolj morala izdati. Zdelo se nama je, da bo cikel poslušanja tak: najprej se bodo ljudje zgražali, potem bodo prisluhnili enemu od verzov in si bodo rekli "dejstva", na koncu ga bodo pa dekleta poslušala, preden se odpravijo na zabavo.

VŽ: V podtonu sva vedno neagresivna in sproščena. Tudi na Instagramu sva spremenila ime v Sadye Nice Guys, ker so naju zaradi kletvic ves čas prijavljali in nama brisali objave. Na začetku pesmi VSE PIČKE STE FUKJENE igralec Boris Ostan prebere disclaimer (izjava o omejitvi odgovornosti), s katerim sva želela že vnaprej povedati, da to ni glasba za negotove. Če ne čutiš sebe, nisi v redu sam s sabo, ne boš v redu z dvema tipoma, ki sta tako samozavestna. Zdaj naju že kopirajo.

GP: Ampak tega ne vidiva kot težavo, lahko kopirajo neke stvari, ne morejo pa prekopirati duše. "You can't do me better than me." (*"Ne moreš biti boljši v tem, kdor sem jaz, kot sem jaz.") To je najin moto.

O skladbi AMBER HEARRRD kot vstopu v podtalje

VŽ + GP: Ves komad je besedna igra z besedami na "er", priimka igralke Amber Heard nisva uporabila v besedilu, čeprav se nama je zdelo, da spada zraven. In je postal naslov. To je sicer prvi komad, ki ima najin beat in je tudi najbližje temu, kakšen bo album. Ta pesem je dobila veliko manj odziva od drugih, tako da sva se naučila, da naslov, kot je DANS MI GA BOŠ FAFALA, skupaj s komercialnim beatom samodejno dobi veliko več pozornosti kot skladba, kot je AMBER HEARRRD z veliko bolj nekomercialnim zvenom. In je žalostno, da je lažje dobiti občinstvo s "fafanjem" in "pič***". AMBER HEARRRD je za naju zagotovo vstop v umetnost, ki jo želiva delati.

VŽ: Tudi videospot je posnet na varnostno kamero v lokalu, v katerem delam. Na AMBER kot celoten projekt sva od vsega najbolj ponosna.

O prelivanju angleščine in slovenščine

VŽ: Besedila piševa na podoben način, kot govoriva. To pomeni, da je pogosto pol stavka v angleščini, zato je polovica besedil že v angleščini. Je pa res, da se potem sprašujeva, kako lahko narediva boljše besedilo kot nekdo, ki živi v tem jeziku. Ampak to so stvari, ki prihajajo iz naju, ne moreva rapati drugače, kot govoriva.