V letih 1920 in 1921 je šola Bauhaus, takrat še v Weimarju, izdelala svojo prvo hišo. To je bila vila Sommerfeld, narejena po naročilu, ki ga je zasebnemu arhitekturnemu biroju Walterja Gropiusa in Adolfa Meyerja izdal pomemben mecen bauhauškega šolskega eksperimenta. Šola je bila ... lesena (!) in veliko stvari je bilo pikolovsko ... izrezljanih (!) v ekspresionističnem cikcakastem slogu z že očitno uporabo bazičnih geometrijskih form trikotnika, kroga in kvadrata v drobnejši ornamentiki. Hiša, katere okrasje je določil predvsem Joost Schmidt in v katero je Marcel Breuer namestil z nekaj let pozneje generiranim 'šolanim pogledom' (o tem terminu več pozneje) kot nezaslišano okorne in masivne ocenjene stole, je bila docela obrtniški izdelek; bila je nekaj takšnega kot srednjeveška gotska katedrala, ki je bila sicer v prvem bauhauškem manifestu iz leta 1919 izpostavljena kot simbol zapisanih maksim.
Le dve leti pozneje je bila dokončana Hiša am Horn. Razlika je bila več kot očitna. V njej že vidimo tisto 'belo in čisto moderno', katero običajno (četudi nekoliko nekorektno) imenujemo za ključno potezo arhitekture, ki je izšla iz Bauhausa. Tudi sam Walter Gropius je imel hišo am Horn za začetek industrializacije arhitekture. Kaj se je torej zgodilo v teh dveh letih? Rezime vsega bi bil predolg, želim pa omeniti prihod Laszla Mohlyja - Nagyja na Bauhaus. Ni bil umetnik, je pa s svojimi idejami močno vplival na dojemanje prostora, s tem pa tudi na (arhitekturne) posege vanj.
Naprava za moduliranje svetlobe
Laszlo Moholy-Nagy je svoj pouk na Bauhausu imenoval pouk v organizaciji prostora. Pri tem pa je šlo tudi za novo dojemanje prostora kot kontinuiranega volumna, kot spremenljivega prostora. Vendar pa je bil za dojemanje tega 'novega' prostora, prostora hitrosti in nenehne fluktuacije vsega, potrebno šolanje pogleda. Vrhunski izraz teh prizadevanj je bil 'Lichtraummodulator' Moholyja - Nagyjja oziroma naprava za moduliranje, spreminjanje prostora. Gre za eno prvih del medijske umetnosti, za kompleksno mehanično konstrukcijo, ki se vrti in v tem, osvetljena z znotraj nje nameščenimi žarnicami, v okolico 'meče' v vsakem trenutku drugačne večplastne svetlobne forme kot izraze večplastnosti in kompleksnosti prostora. nastajale so 'lebdeče skulpture', igre z 'labilnim ravnotežjem' in pa predvsem oblike, ki jih je generiral stroj. Stroj in umetnost sta v Lichtraummodulatorju postala eno in tako je bilo tudi v nadaljnji bauhauški arhitekturi, katero v svojih fotografijah in soočeno s sodobnejšimi arhitekturnimi projekti, ki izkazujejo bauhauškim sorodne ideje, predstavlja ameriški fotograf Gordon Watkinson.
Hiša am Horn (Georg Muche) - sprega industrije in umetnosti
Hiše am Horn ni načrtoval arhitekt. Avtor njenega koncepta je bil slikar in grafik Georg Muche. Prav zato je bila skupaj z načelom, ki je vodilo njeno gradnjo, s čim manj materiala v čim krajšem času zgraditi udobno in uporabno družinsko hišo. Zaradi različnih težav je šola Bauhaus zgradila le en primer te eksperimentalne hiše, s katero je leta 1923 turinškim oblastem tudi skušala dokazati svoj pomen, kakovost svojega dela in trezno vizionarskost, a danes velja za kulten objekt. Vsak prostor je bil oblikovan glede na funkcionalnost, zaradi načina njene konstrukcije (dve tanki plasti betona, zapolnjeni z naravnim izolacijskim materialom) pa velja celo za 'zeleno hišo', ki je bila primer energetsko pasivne hiše več desetletij, preden se je ta izraz sploh uveljavil.
Jeklena hiša (Georg Muche in Richard Pauilick) - prototip modularne hiše
Georg Muche je - a tokrat skupaj z Richardom Paulickom - v letih 1926/27 poskrbel še za en projekt, ki je usmerjal razvoj tipologije enodružinske hiše. Jeklena hiša je bila prototip modularne hiše. Izvorna ideja Jeklene hiše je bila, da bi osnovnemu modulu v primeru povečanja družine preprosto 'prilepili' še enega. Hišo oziroma posamezen samozadostni modul bi bilo mogoče postaviti v le enem dnevu ali dveh, njeno strukturo pa bi bilo mogoče spremeniti oziroma dopolniti v še krajšem času. Zaradi pomanjkanja denarja ideja nikoli ni bila do konca realizirana in dejansko tudi Jeklena hiša ni zaresen primerek fleksibilne modularne stanovanjske enote, ampak dokaj stabilna in nespremenljiva konstrukcija z 90 kvadratnimi metri uporabne površine.
Večstanovanjska hiša v Weissenhofu (L. M. van der Rohe) - fleksibilen princip 'Baukasten'
Leta 1927 je vrsta tedaj najslavnejših arhitektov na svetu v le 21 tednih kot del velike arhitekturne razstave v Stuttgartu zgradila programsko naselje Weissenhof. Eden izmed 21 stanovanjskih objektov je bil tudi stanovanjski blok L. M. van der Roheja. Van der Rohe je razmišljal o stanovanjih za družine srednjega in delavskega razreda, ki jim je kljub njihovemu majhnemu družinskemu proračunu želel zagotoviti svobodo pri oblikovanju prebivališča, kakršno so si lahko privoščili njegovi kapriciozni premožni naročniki. Stanovanja v Weissenhofu imajo popolnoma fleksibilen tloris, uporabniki so lahko dodajali nove vmesne stene, če so želeli dodatno manjšo sobo, ali pa so vse stene 'vrgli ven'.
Naselje Törten (Walter Gropius) - kot iz tovarne Henryja Forda
Z delavskim stanovanjem se je ukvarjal tudi Walter Gropius. In med letoma 1926 in 1929 so v južnem predelu Dessaua po njegovih načrtih zgradili naselje vrstnih hišk Törten. Gropius je vztrajal, da morajo biti cene hišk dostopne tudi za delavske družino. To se je tudi zgodilo, zato pa mestu, ki je bilo vlagatelj, naselje ni prineslo dobička. Hiške v naselju Törten so izvrsten prikaz težnje k standardizaciji in normiranju stanovanjske arhitekture in zanje so govorili, da so videti, kot da bi jih pripeljali iz tovarne Henryja Forda oziroma s tekočega traka. Prav tako pa so tudi eden prvih izrazov vroče debate o socialni stanovanjski arhitekturi, ki je navsezadnje zaznamovala tudi zasedanje CIAM-a (mednarodnega kongresa modernističnih arhitektov) v Frankfurtu leta 1929. V razpravi o delavskih stanovanjih je bilo, kot nam je povedal arhitekt Aleš Vodopivec, 'odločeno', da enostanovanjska hiša ni primerna, ker ni delavska po izvoru, in da veliki stanovanjski bloki ne zagotavljajo prave kakovosti življenja. Vrstna hiša je bila torej pojmovana kot ideal.
Hiše z dostopom z zunanjega balkona (Hannes Meyer) - socialno odgovorna arhitektura
Hannes Meyer, drugi direktor Bauhausa, je bil odločen privrženec socializma, hkrati pa tisti, pod katerim je bil zaradi trženja prototipov Bauhaus komercialno najuspešnejši. Nekoliko južneje od naselja Törten so po njegovih načrtih zgradili manjše stanovanjske bloke, v katerih naj bi na 47 kvadratnih metrih petčlanska družina živela povsem udobno. V času, ko so na primer pri nas tudi gradili stanovanjske palače (Meksika V. Šubica ali Rdeča hiša V. Mušiča) z nekaterimi komunalnimi prostori, je tudi Meyer v bloke namestil skupne pralnice in nekatere druge prostore, ki naj bi skupaj s skupnimi balkoni spodbujali tudi družabno življenje stanovalcev.
Šola v Bernauu (Hannes Meyer) - Življenje skupnosti
Kot omenjeno, je bil Meyer navdušen nad političnimi koncepti, ki so prihajali iz Sovjetske zveze. In v Sovjetsko zvezo se je po odhodu z Bauhausa s skupino socialističnih študentov - imenovali so jih skupina KURI (konstruktivizem, utilitarnost, racionalnost, internacionalnost) - tudi umaknil. V Sovjetski zvezi so tedaj veliko razmišljali o novih oblikah kolektivnega življenja in prišlo je tudi do (med ljudstvom ne preveč dobro sprejetih) idej o oblikovanju z neonskimi lučmi osvetljenih hodnikov kot novih forumov javnega življenja. No, Meyerjevi hodniki so bili bolj humani; bili so vez med spalnicami učencev in naravo okoli šole in, zamejeni s steklom, tudi veliko boljši približek 'javnega foruma'.
Nemški paviljon v Barceloni (L. M. van der Rohe) - transparentnost
Ludwig Mies van der Rohe se je od treh bauhauških direktorjev najbolj intenzivno ukvarjal s pojmom transparentne arhitekture. Postopoma je opustil ukvarjanje s socialnimi problemi in arhitekturo je vedno bolj pojmoval kot umetnost soočenja s prostorom in obvladovanja razmerij. Z nemškim paviljonom na barcelonski svetovni razstavi se je začel ukvarjati z integracijo arhitekture v naravo, torej z nečim, kar nikoli bilo prvo polje mišljenja Gropiusa in Meyerja. S kamnitimi stenami zamejeni volumen, ki prek steklenih sten prehaja v zunanjost, še danes velja za enega vrhuncev arhitekturne elegance in napoveduje težnjo ustvarjanja sožitja med naravo in grajenim okoljem, ki je tudi danes ena ključnih zapovedi arhitekture in argument v prid njeni transparentnosti.
Vila Tugendhat (L. M. van der Rohe) - ukaniti prostor
Z vilo Tugendhat je van der Rohe še odločneje kot z barcelonskim paviljonom načenjal temo spektakularnosti pogleda in avantgardnosti v stilizaciji življenja. To ni bilo stanovanje za delavce, ampak za omikane meščane, ki so znali 'živeti v umetnosti'. Vila je bila sicer v svojem času skoraj futuristična. S pritiskom na gumb je bilo mogoče umakniti njeno zunanjo stekleno steno in tako njeno prostornino z odprtjem prehoda v naravo povečati v neskončnost. Mehanizem deluje še danes.
Urad za zaposlovanje (Walter Gropius) - Nova dinamika
S tlorisom dessauskega urada za zaposlovanje je Gropius zarisal poti, ki naj bi jih po njegovi natančni študiji organizacije dela te ustanove vsak dan prehodili zaposleni in obiskovalci. Gre za čisti izraz funkcionalnosti arhitekture, katere jedro je polkrožni del s pisarnami. Da bi naravna svetloba dotekala tudi v pisarne v notranjosti, je strop vsake od notranjih vrst pisarn nekoliko višji, poti pa so irganizirane tako, da lahko iz vsake pisarne kar najhitreje dospemo do središčnega dela, kjer strankam delijo odločbe.
Hiše bauhauških profesorjev (Walter Gropius) - geometrijskost arhitekture
"Povsod vidimo enake horizontale, enake ravne strehe in ostre ravne linije vrat in oken, ki nimajo okvirjev. Vedno znova zagledamo tudi steklene stene ateljejev. Vidimo bivalni stroj, katerega hladna uniformnost vendar ima na sebi tudi nekaj umetniškega. Vidimo tudi privlačno igro svetlobe in sence, ki jo spodbujajo drevesa okoli hiš." To je vtis, ki so ga profesorske vile naredile na nekega sodobnika Bauhausa. Štiri vile so bile vrhunec sodobne meščanske arhitekture, bile pa so tudi odličen prikaz gradnje iz osnovnih geometrijskih teles. Kot da bi zlagali kocke in kvadre.
Sedež šole Bauhaus (Walter Gropius) - Hiša kot Gesamtkunstwerk
Ena najprepoznavnejših arhitekturnih ikon 20. stoletja je bila grajeni manifest šole Bauhaus. Sedež Bauhausa v Dessauu je izražal vse, o čemer so na Bauhausu učili. Govoril je o nujni fleksibilnosti tlorisa, govoril je o sodelovanju umetnikov različnih disciplin pri gradnji stavbe, ki je bila zasnovana kot vrhunski cilj vsakega umetniškega ustvarjanja in kot celostno umetniško delo (Gesamtkunstwerk), govoril je o transparentnosti in navideznem premagovanju sile teže, govoril je o modularnosti in standardizaciji arhitekture, govoril je o novem udobju, ki ga omogoča nova tehnologija, ... Stavba je manifest arhitekture, ki je postala industrija in ob tem ostala umetnost.
Pisarna Walterja Gropiusa - Usmerjenost v prihodnost
V prvem nadstropju, v administrativnem krilu Bauhausa, lahko še danes obiščemo Gropiusovo pisarno. Tam so nastajale in bile izoblikovane ideje o nujnosti usmerjenosti v prihodnost. Pisarna je kot matematična kocka, v kateri so potem še manjše kocke in pa predvsem osvetlitvena kompozicija, ki spominja na mobile Alexandra Calderja. Na tankih žicah, ki tvorijo skoraj konstruktivistično skulpturo v zraku, so obešene luči, ki geometrijsko urejajo sobo, tako kot je Bauhaus geometrijsko urejal svet.
To je ducat ikon, ki so na ogled v galeriji Jakopič, s svojimi sodobnejšimi različicami vred.