Sorodna novica Pia Tafdrup in Valžina Mort: Tišina je pri poeziji pomembna, saj iz nje nastane marsikaj

Poezija Valžine Mort (1981), v Belorusiji rojene in v Ameriki živeče pesnice in prevajalke, predstavlja edinstven pesniški glas v sodobni literaturi, ki združuje osebno in politično, pa travmatično in sublimno. Posebno mesto v njeni poeziji imajo tudi podobe, s katerimi pesnica ustvarja kompleksno sliko, v kateri se prepleteta sedanji in pretekli čas.

Valžina Mort, ki že skoraj dvajset let živi čez lužo, kjer poučuje na Univerzi Cornell v zvezni državi New York, je za svoje delo prejela številne nagrade, med drugim leta 2004 tudi kristal Vilenice. Poezijo piše v dveh jezikih. Dodaja, da v dveh tujih jezikih, in prav zato, kot še pravi, jezika ne časti.

Avtorica je letos kot častna gostja nastopila na festivalu Dnevi poezije in vina. Ob tej priložnosti je pri založbi Beletrina v prevodu Kristine Kočan pod naslovom Pesem o belih jabolkih izšel izbor iz treh njenih pesniških zbirk, napisanih v angleščini, mi pa smo se takrat z njo pogovarjali o njeni poeziji, Ameriki, jeziku in rodni Belorusiji.

Pred dvajsetimi leti ste bili na festivalu Vilenica in takrat ste tudi prejeli nagrado kristal Vilenice. Se spomnite svojega prvega obiska Slovenije?

Seveda. Zelo živo se ga spominjam. Spominjam se, kako me je presunila lepota slovenske pokrajine, poleg tega pa še vedno ohranjam stike z mnogimi, ki sem jih takrat srečala. Mislim, da mi je ta nagrada, kristal Vilenice, spremenila življenje, saj je obrnila njegov tok v novo smer. Če uporabim izraz iz časa pandemije: ta nagrada je bila moj pacient nič. Ali povedano drugače: to je bila prva domina, ki je padla, za njo pa je bilo še veliko drugih, ki so popadale, vsaj tako se mi zdi, na zelo srečen način.

Odraščali ste v Minsku, glavnem mestu Belorusije. Bili ste priča razpadu Sovjetske zveze in pozneje tudi tranzicijskemu obdobju, ki pa se je leta 1994 končalo z izvolitvijo Aleksandra Lukašenka. In prav letos mineva natanko trideset let, odkar je prevzel oblast. Če se ozrete nazaj, kako ste doživljali devetdeseta kot najstnica? Ta čas se pravzaprav pojavlja tudi v vaši poeziji.

Zelo prav imate. Še vedno se oziram nazaj. Oziranje nazaj je zapleten in zelo dolg proces. Kot Janus smo, vse življenje gledamo naprej in nazaj. Pesmi, objavljene v knjigi Pesem o belih jabolkih (Beletrina, 2024), ki je izšla v Sloveniji, vsebujejo veliko podob iz obdobja odraščanja v obdobju tranzicije, ki se zdi zelo dolgo in nestabilno in nasilno in negotovo. Spomniti se je treba tudi katastrofe v Černobilu, ki je močno zaznamovala Belorusijo. To je bil tudi čas razpada ob vojni v Afganistanu. Eden mojih živih otroških spominov so sprevodi tako imenovanih »afganistanskih mater«, to so bile matere sovjetskih vojakov, ki so sodelovali v vojni v Afganistanu. Spominjam se, kako strašljive so se mi zdele tiste črno oblečene ženske, ki so se pomikale po ulicah. Odraščala sem v času protestov, velikih demonstracij. Ena izmed izkušenj v devetdesetih letih, ki so me najbolj oblikovale, je bilo tudi izginjanje politikov in novinarjev.

Če še ostaneva pri vaši domovini. Ali sledite dogajanju v Belorusiji? Razen Nobelove nagrajenke za književnost Svetlane Aleksijevič sodobna beloruska književnost ni dosti znana. Koliko jo spremljate? In ali ohranjate stike s tamkajšnjimi pisatelji in pesniki?

To je zame zelo pomembno vprašanje. Ohranjam stike z beloruskimi pisatelji, življenju v Belorusiji seveda nenehno sledim, saj tam živijo moja družina in nekateri prijatelji, čeprav zdaj mnogi živijo tudi v pregnanstvu. V Belorusiji tudi objavljam, pišem v beloruskem in angleškem jeziku; imam čudovita založnika, oba sta sicer zdaj v eksilu; eden upravlja založbo, ki jo je ustanovila Svetlana Aleksijevič; sama se ne sme vrniti v Belorusijo, grozi ji namreč aretacija. V Belorusiji ta založba ne more obstajati, tam ne more izdajati knjig. Pri tej založbi so me pred leti prosili, naj sestavim antologijo beloruske ženske poezije, vendar potem nobena tiskarna te knjige ni hotela natisniti. Cenzure je res veliko. Vseeno pa imam stike z mladimi pesniki in pesnicami, včasih urejam njihove knjige, včasih preko spleta vodim delavnice, sodelujem v žirijah itn. Vse to je zame zelo pomembno, da imam v Belorusiji bralce.

Glede beloruskih pisateljev pa še to: veliko jih je zdaj v pregnanstvu, nekateri med njimi so bili zaprti, nekateri so še vedno v zaporu, druge so izpustili. Beloruska književnost je močno navzoča v nemškem govornem literarnem svetu, tu moram omeniti avtorje, kot so že omenjena Svetlana Aleksijevič, poleg nje pa tudi pisatelj Alhierd Bacharevič, pesnica Julia Cimafiejeva – veliko pišejo, veliko govorijo in objavljajo zelo zanimive in prekrasne knjige, ki pa morda ne pridejo do Slovenije. Vesela sem, da lahko spregovorim o nekaterih izmed njih.

Kmalu po obisku vileniškega festivala ste se preselili v Združene države Amerike. To je bil za vas nov začetek. V preteklosti so se nekateri vzhodnoevropski pesniki že preselili v Ameriko, med njimi na primer poljski nobelovec Czesław Miłosz. Kako pa so vas tam sprejeli?

Sprejeli so me zelo prijazno in odprto. Veliko mi je pomenilo, da so na primer poljski pesniki, ki so bili moji vzorniki in učitelji – od katerih sem se učila pisanja, ko sem jih prebirala, na primer Miłosz, Zagajewski, ki je takrat tam poučeval, pa tudi Tomaž Šalamun in Charles Simic – tako pomembno vplivali na ameriško poezijo. Srednje- in vzhodnoevropska poezija sta bili močno navzoči in, to je res pomembno, imeli sta velik vpliv na ameriške pesnike. Teh pesnikov niso samo prebirali, temveč so tudi vplivali na to, kako so mladi Američani pisali. Sicer pa sami to veste, saj ste bili tudi del teh izmenjav, prevajali ste in tudi vas so prevajali ameriški pesniki.

Imela sem veliko srečo, da sem spoznala res čudovite ljudi. V literarnih, umetniških in skupnostih sploh lahko pogosto nastajajo napetosti in tudi sovraštvo, jaz pa sem imela srečo, da sem spoznala ljudi, ki so svoje življenje posvetili poeziji. Odprli so mi vrata in me sprejeli. Čeprav so se občasno morda pojavljali tudi nesporazumi, sem se med svojim prebivanjem v Združenih državah res veliko naučila. Proces izdajanja knjig je pri njih zares izjemen, veliko je sodelovanja z uredniki in lektorji. Pri tem se veliko naučiš o samem sebi in o svojem lastnem pisanju.

Mislite, da v poeziji obstaja nekaj takega, kot je vzhodnoevropska senzibilnost?

Ne maram posploševati in predstavljati nečesa, kot da gre za homogen pojav. Mislim, da naša občutljivost ni nekaj homogenega, zato smo tudi tako zanimivi. Obstaja pa skupen občutek za zelo trpko ironijo, skupna je ljubezen do krajev in zgodovine, pa tudi nadrealizem ima za srednje- in vzhodnoevropske pesnike drugačen pomen, kot na primer za francoske. Sama pogosto prepoznam pesnika ali pesnico iz našega dela sveta prav po tem nadrealizmu, ki je poln zgodovinske napetosti in ironije. To je tisto, kar smo po mojem mnenju dali svetu. In mu še vedno dajemo.

V Združenih državah zdaj živite že skoraj 20 let. Tam redno objavljate in nastopate, osebno poznate pa tudi veliko pesnic in pesnikov. Kako vi vidite današnje ameriško pesniško dogajanje? Se je od vašega prihoda v Ameriko kakor koli spremenilo?

Mislim, da se je spremenilo, to je seveda normalno. To dogajanje nikoli ni bilo homogeno. Ameriška poezija se mi zdi prav zato še posebno zanimiva, ker je v njej toliko različnih »žepov«, prizorišč in scen. Pogosto so nepovezani med seboj, popolnoma ločeni in različni, včasih celo nasprotni. Tu res vlada različnost, in to mi je všeč, v tem se počutim najbolj doma.

V Ameriki sem nekako brezdomna oseba, brezdomna pesnica, ki si ustvarja svojo lastno tradicijo, zato imam rada ljudi, ki berejo poezijo od vsepovsod brez razlikovanj, take, ki oblikujejo svoje lastne knjižnice, ki ustvarjajo svoje lastne korenine tako, da svobodno črpajo od vsepovsod. Ljudje so včasih kritični do prevajanja v angleščino, češ da ga ni dovolj. Sama pa sem ugotovila, da je veliko prevedenega v angleščino. Berem veliko prevodov tujih pesnikov, ki v beloruščini, ruščini ali na primer poljščini niso dostopni. V teh jezikih jih nisem mogla najti, sem jih pa na svoje presenečenje našla v angleščini, na primer nizozemskega pesnika ali brazilsko pesnico, ki sta mi pri srcu – lahko ju berem v angleščini. Včasih se je treba potruditi in nekoliko iskati, saj izhajajo knjige pri majhnih založbah, vseeno pa jih lahko najdeš. Pred kratkim je na primer pri založbi Milkweed Editions izšla knjiga Tomaža Šalamuna z naslovom Kiss the Eyes of Peace, izbor njegovih pesmi od prvih objavljenih leta 1964 do njegove smrti leta 2014, prekrasna knjiga, ki sem jo kupila v bližnji knjigarni v našem malem univerzitetnem mestu.

Kakšna je vaša izkušnja pisanja v dveh jezikih? Mnogi, ki imajo to izkušnjo, pravijo, da v drugem jeziku nekako postanejo drugačni, ubesedujejo drugače. Velja to tudi za vas?

Mislim, da zame to ne velja. Sama sem pač drug človek ob različnih urah dneva. Kot mnogi pesniki sem tudi sama obrnjena navznoter, introvertirana, toda kot mnogi drugi pesniki se moram tudi veliko družiti. Zato ves čas nosim maske, veliko mask. Mislim, da je to povsem normalno. Normalno je, da si druge vrste lirično oko v različnih pesmih, ki so napisane v istem jeziku. Mislim, da ni treba, da si vedno isti govorec. Mislim, da pesnik igra vlogo nekakšnega sleparja. Sama sebe imam za opazovalko, za nekoga, ki izbira. Gre za podobe in za njihovo povezovanje. Tudi moj jezik je podoba. Pesniška veščina pa je potem to, kako povezati te podobe v eno samo pesem na način, ki je presenetljiv – najprej zame. Da ustvarim nepričakovane povezave in razbijem vsakdanjo logiko ter tako pridem do nečesa presenetljivega. Zunaj jezika gre za podobe in za to, kako jih lahko uredim, kako jih na presenetljive načine povežem v času in prostoru, ali bolje rečeno, kako to storijo same, jaz pa jih samo opazujem in sem potrpežljiva.

Proces pisanja po tem je zame kot čisto prevajanje. Te podobe prevajam v beloruščino, v angleščino. Moja tretja knjiga – njen naslov je Glasba za mrtve in vstale od mrtvih – je nastala bolj ali manj vzporedno, prehajala sem med dvema jezikoma, kot bi šlo za osnutka iste pesmi. Od vsake sem jemala in se od nje učila. Proces je bil dolg, mislim pa, da so bile zato pesmi navsezadnje boljše. Ljudje sicer pravijo, da se s prevajanjem poezije marsikaj izgubi, sama pa odgovarjam z besedami, da se marsikaj izgubi med pisanjem poezije. Sem človek, ki verjame v prevajanje. Verjamem v potrpežljivo čakanje in iskanje močnejših besed, zanimivejših kombinacij le-teh, večje napetosti v sintaksi. Mislim, da se pogosto prevod zdi šibkejši – ne zato, ker bi nekaj izgubili, temveč zato, ker izvirnik sam nikoli ni bil dovolj močan.

Prevod je izvrstna preizkušnja za pesem. Po mojem mnenju res dobre pesmi slab prevod ne more uničiti. Sicer pa lahko takoj prepoznamo, da je prevod slab, a vseeno čutimo, da je nekaj tam, kar je resnično in kar je prava poezija, prava literatura in prava umetnost. Prav zato rada prebiram slabe prevode. Vidim namreč prizadevanje in neuspeh prevajalca in to cenim. Cenim, da to lahko vidim. V tem namesto previdnega, gladkega popolnega prevoda čutim nekakšno odprtost in krhkost. Kadar pri svojem lastnem pisanju preberem osnutek v drugem jeziku in se mi zdi ta šibkejši, se zavem – to je sicer boleče, saj gre za moje delo – da tisto, iz česar prevajam, samo po sebi ni tako zelo dobro, in da se moram bolj potruditi, da bo zanimivejše.

V katerem jeziku največ pišete? Kakšno vlogo in pomen pri vašem ustvarjanju ima beloruščina?

Beloruščina, v kateri pišem, je moj drugi jezik. Morda bi si želela, da je moj materni jezik, ampak ni. Ni jezik, s katerim sem odraščala in s katerim sem spoznavala svet. Moj prvi jezik, ki pa ga ne imenujem materni jezik, je ruščina. V ruščini nikoli nisem pisala in mislim, da tudi nikoli ne bom. Vzgajala me je babica, ki je govorila v mešanici jezikov, kar je značilno za mnoge ljudi, ki živijo ob meji, še posebej če so neizobraženi. Jezik, ki mi je najbolj pri srcu, je dejansko mešanica jezikov, kot jo je govorila moja babica. Pisati sem začela v beloruščini, jeziku, ki sem se ga učila v šoli kot nekakšnega lokalnega mrtvega jezik.

V beloruščini sem začela pisati v srednji šoli. Ta jezik je zelo muzikalen, zelo lep, onomatopoetičen, kar je mlademu pesniku ali pesnici blizu. Poleg tega pa mi nikoli ni padlo na pamet, da bi pisala v ruščini, kajti okolje, v katerem sem kot otrok odraščala, je bilo tako zastrašujoče – nad otrokom so vsi imeli oblast, nad otrokom so vsi imeli moč. Zdelo se mi je, da je okrog mene veliko krivic, v odnosih med odraslimi pa tudi v odnosih med odraslimi in otroki. Zato nikoli nisem hotela pisati v jeziku takšne avtoritete.

Beloruščina, moj drugi jezik, pa mi je dala možnost, da pišem v skrivnem jeziku. Angleščina je tako moj tretji jezik ali morda celo četrti, kratek čas sem namreč živela tudi na Poljskem, tam sem imela štipendijo. Naučila sem se tudi nekaj poljščine, iz nje sem tudi prevajala. Všeč mi je, da pišem v dveh tujih jezikih. Kot pesnica jezika ne častim, čeprav bi si to morda želela. Če bi ga, bi bilo to drugačno življenje, morala bi živeti za to. Jezik razumem izključno kot instrument, s pomočjo katerega posredujem podobe in ritme. Morda je presenetljivo, toda beloruščina ima, podobno kot angleščina, veliko trdote, nekakšno surovost, všeč so mi nordijske korenine angleščine, vsi tisti trrrrrr in šrrrrr pa enozložne besede, ki jih je v angleščini res veliko. V njej zaznavam tudi tujo glasbo. Poezija je zame nekaj, kar je napisano v jeziku, ki ga ne znam dobro. Zato pišem zelo počasi.

Kako pomembne so za vaše ustvarjanje pesnice?

Zelo pomembne so. Sem sicer zelo neselektivna bralka. Avtorjev ne izbiram glede na to, od kod so, glede na njihov spol ali barvo kože, niti glede na to, ali so sodobni ali ne. Tega ne počnem. Ker ko berem, berem vsepovprek. Berem pa zares veliko. Lahko rečem, da ko berem, je moja mreža zelo prostrana. Poleg tega me ne moti, da berem literaturo avtorjev, ki so slabi ljudje. Ne mislim, da bi morali biti umetniki vzorniki v moralnem življenju. Ne samo da ne berem izključno politično korektne literature, rada berem politično nekorektne stvari. Zanima me celotna prostrana mreža človeških izkušenj. Nekateri zame najpomembnejši avtorji pa so pesnice, na primer Wisława Szymborska, Anna Świrszczyńska – ti poljski pesnici sta zame izjemno pomembni, tudi danska pesnica Inger Christensen mi je zelo ljuba, pa seveda Ingeborg Bachmann in Paul Celan. Tu je še Adam Zagajewski, ki ga imam zelo rada in h kateremu se nenehno vračam.

Zakaj je za vas tako pomembna glasba? Pri zadnji zbirki ste jo vključili celo v naslov.

Za to je veliko razlogov. Poezija in glasba gresta z roko v roki že od vsega začetka. Lirska pesem je povezana z liro ali s petjem, tudi sonet je majhna pesem, znana je podoba pesnika, ki je kot ptič. Ta povezava pesmi in glasbe je zelo tradicionalna, lahko bi rekli romantična, hkrati pa gre tudi za starodavno idejo. Kot otrok sem se veliko ukvarjala z glasbo, igrala sem harmoniko, ki mi jo je stoodstotno vsilila moja babica. Prizadevala si je, da bi postala glasbenica. Izkazalo se je, da nimam glasbenega posluha, zato je bilo veliko napetosti med mano in glasbo, med mano in harmoniko. Kot vse v Sovjetski zvezi je bilo tudi to treba početi zelo obsesivno, in to profesionalno, brez kakršnega koli veselja ali užitka, ki bi ga imela pri tem. Kot otrok sem vsak dan štiri ure vadila harmoniko. Drugi otroci so imeli prijatelje, jaz pa sem imela harmoniko. Druge deklice so imele fante, jaz pa sem imela harmoniko. Harmonika je zelo fizičen instrument, težek, držiš ga v naročju, ga objemaš. Kadar mi igranje ni šlo dobro, sem jo grizla, kadar mi je šlo dobro, sem jo poljubljala. Tudi zame je bil to zelo fizičen odnos. Z glasbo in s harmoniko. Res pa nisem imela pravega glasbenega posluha, zato v glasbi zame ni bilo prihodnosti. Ko se je končalo moje otroštvo, je bilo zame konec tudi harmonike, nisem mogla več igrati. Nastala je velika praznina v mojem času in tudi v meni, v mojem telesu, to je bil prav fizičen občutek. Potem sem začela polniti to praznino z ritmom jezika.

Eden najpresenetljivejših in najzanimivejših elementov vaše poezije je prepletanje pesniške senzibilnosti na eni in politične refleksije na drugi strani. Kako pristopate k temu?

To je res dobro vprašanje. Ne spoznam se na politiko, nikakor ne. Nikoli ne sedem z mislijo, da bom napisala politično pesem. Ne morem si predstavljati, da bi se lotila pisanja pesmi o pravici ali da bi napisala kakšno politično ali celo zgodovinsko izjavo. Vse moje delo izvira iz zelo zasebnih izkušenj, me pa zanima tudi način, kako politično vstopa v zasebno izkušnjo, kako se pretvarja, da gre za zasebno izkušnjo, in kako človek nenadoma prepozna politično moč v svoji lastni kuhinji, ali ko leži v postelji poleg svojega otroka. To me zanima, kako sta zasebno in politično nenehno v medsebojni napetosti, še posebno v totalitarni, avtoritarni družbi, in kako je v taki družbi dejansko nemogoče ohraniti zasebnost. Veliko razmišljam o veščini, ne toliko o vsebini, o pesmi razmišljam kot o nekakšni ritmični obliki v zraku, rada zgradim to obliko. Želim si, da bi se bralec sprehodil skozi to obliko in jo doživel kot pokrajino, sestavljeno iz zvoka in pomena. Za to uporabim vse podobe in izkušnje, ki jih imam na voljo. In ker sem doma iz Belorusije, so te podobe, ki jih doživljam, pogosto pravzaprav politične. Tako so videti od zunaj, zame so zelo osebne, ker so pač moje. Zame je tisto, kar je politično, pri roki. Če bi se rodila kje drugje, bi bilo kaj drugega. Če bi odraščala na kmetiji na Islandiji, bi uporabljala podobe od tam – na enaki ravni, kot zdaj uporabljam politične podobe iz obdobja svojega odraščanja v prestolnici države, ki je bila nekakšno varovalno območje med Natom in Rusijo.

Vaša družina je zelo navzoča v vaših pesmih. Zakaj?

O svoji družini pišem, ker ne vem, od kod izviram. Mojo družino so kot mnoge druge v Belorusiji uničili v tridesetih letih 20. stoletja, v času Stalinovih projektov kolektivizacije in industrializacije. Nekatere družine so razbili, nekatere so pregnali z njihovih domov in jih poslali na sever Rusije, nekatere pa so tudi usmrtili. Edina iz moje družine, ki je preživela, je bila moja stara mama. Kot zelo mlada je izgubila vse svoje bližnje. Zato se mi ne sanja, od kod sem. Mi je pa stara mama pripovedovala zgodbe o majhnih stvareh, ki se jih je spominjala. In te zgodbe so se nenehno ponavljale, vsak dan mi jih je pripovedovala. S tem se ukvarjam. Gre za nekakšno meditacijo ob teh nekaj drobcih, ki mi jih je dala, ko je skušala prodreti v nekaj drugega. Zato pri svojem delu pogosto uporabljam ponavljanje, kajti ponavljanje je zame nekakšno razbijanje, upanje, da se bom s tem lahko prebila v nekaj drugega. Sicer ne vem, od kod sem in od koga, vem samo, da so ljudje v moji družini umrli nasilne smrti. Ne vem, kaj naj počnem s tem védenjem. Nočem se pomilovati, je pa to védenje vseeno nekakšno breme, ki ga človek prenaša okrog in ga želi nekje odložiti. In sama sem se odločila, da ga bom odložila v poezijo.

Valžina Mort, za konec vprašanje: se boste še kdaj vrnili v Belorusijo?

To je boleče vprašanje. Zdaj ne morem iti v Belorusijo. Bojim se, da bi me aretirali. Če ponovim za ruskim pesnikom Osipom Mandelštamom: nisem bila ustvarjena za zapor. Nisem junakinja. Boli me srce zaradi vseh beloruskih političnih zapornikov, mislim namreč, da nikomur ne bi bilo treba biti junak. Upam, da jih bodo vse izpustili in da se bodo vrnili v svoja navadna, nejunaška življenja, k svojim otrokom, k ljudem, ki jih imajo radi. Upam, da se bom še kdaj lahko vrnila v domovino, da bom lahko videla svoje starše, še preden umrejo, in upam, da bo moja hči lahko videla svoje stare starše. Moja hči je odrasla ločeno od njih in to je zelo boleče zanjo in zame.