Pia Tafdrup in Valžina Mort sta bili poleg poljskega pesnika Jacka Dehnela, avtorja letošnjega Odprtega pisma Evropi, osrednji gostji 28. festivala Dnevi poezije in vina, ki se je sklenil v soboto. V pogovoru z naslovom Od korenin do izkoreninjenosti, ki ga je moderirala Silvija Žnidar, so se sogovornice posvetile vprašanju, kako pesniki pri svojem ustvarjanju upodabljajo prehod iz občutka pripadnosti v občutek odtujenosti.

Mnogoterost vplivov na navdihe
Gostji sta spregovorili o vplivu izkušenj razseljenosti, kulturnih sprememb in eksistencialne krize na pesniško ustvarjanje. Kot se je izkazalo, sta si pesnici glede navdihov, iz katerih črpata, v osnovi različni: če se danska pesnica zaveda svojih korenin in je nanje tudi navezana, se belorusko-ameriška pesnica že vseskozi počuti odtujeno.

"Vsaka pesem prekine z običajno logiko"
Valžina Mort (1981) je izrazila prepričanje, da identiteta in kultura, iz katere izhaja, nimata veliko opraviti z njenim pesnjenjem, saj jo že od začetka spremlja odtujenost od okolja, v katerem je živela – rojena v Belorusiji zdaj že vrsto let živi v ZDA. "Svet odraslih je bil svet, poln pravil, ki niso imela nobenega smisla," je dejala in dodala, da se je počutila odtujena tudi od tega. Posledično ocenjuje, da o preteklosti ne piše na način, kot je značilen za veliko umetnikov, preteklost jo zanima z vidika, da jo pritegne v sedanjost, saj je preteklost istočasno povezana tudi s prihodnostjo.

Mort je glede svojih pesmi ocenila, da so radostne, polne besednih iger, ker na način igre dojema tudi jezik. "Vsaka pesem prekine z običajno logiko, s tem, kar je predvidljivo, in pokaže, koliko drugih možnosti še obstaja," je dejala. Poudarila je še, da jezika ne dojema kot orodja moči, temveč kot igračo, iz katere ustvariš igro. In ker angleščine po lastnih besedah ne jemlje tako resno, si upa privoščiti več lahkotnosti, tudi norčij. "Moje korenine so v pravljicah," je povedala in dodala, da jih bere kot zgodbe o odnosih med ljudmi, ki na "zelo prijazen način povedo, da smo drug do drugega živali".

Peterica čutov, ki so nam vsem skupni
Pia Tafdrup (1952) pa se svojih korenin močno zaveda. Povedala je, da je odraščala na dveh kmetijah na Danskem, oče in mama sta ji veliko brala, a je bila precej osamljena, saj ni imela stikov z drugimi otroki – imela je le jezik in naravo. "Kot otrok sem mislila, da imam lepo otroštvo, a sem se pozneje zavedela, da ni bilo točno tako," je dejala. Starši so bili travmatizirani zaradi druge svetovne vojne, čeprav je v njihove težave niso želela vpletati.

Po njenem mnenju je jezik najpomembnejša zapuščina, ki jo prejmeš od staršev. "Najbolj me zanima, kako je biti človek, kaj imamo skupnega," je poudarila in dodala, da piše o petih čutih, ki so nam vsem skupni.

Pomen tišine za pesniško ustvarjanje
Valžina Mort in Pia Tafdrup pa sta si bili enotni, da je tišina pri poeziji pomembna, saj iz nje nastane marsikaj. "Poezija je zame način ali metoda, kako razmišljati stran od hrupa okolice," je poudarila prva. Druga pa je ob tem ocenila, da je tišina pomembna takrat, ko se spopadaš s težkimi stvarmi. "Imamo toliko idej, kako naj bi bil svet videti, imamo polno iluzij, a treba je najti način življenja v tem, kar te obkroža tako v mikro kot v makro svetu," je sklenila danska pesnica.