Prikličimo si za začetek v spomin nekatere značilnosti Rimbaudovih Iluminacij, da bi lahko po tej poti vstopili v Medvedovo novo pesniško avanturo. Rimbaudeve Iluminacije so povečini zbirka pesmi v prozi, toda v nasprotju s pesmijo v prozi, kot jo je žanrsko vzpostavil Baudelaire, pri katerem se je Rimbaud sicer zgledoval, se pesmi v Iluminacijah izogibajo proznim elementom, kot je na primer linearno pripovedovanje; prav tako Rimbaud v njih uporablja besede na nekonvencionalen način – manj kot njihov dobesedni pomen ga zanima njihova evokativna moč, zato so Iluminacije polne čutnonazornih podob in spominjajo na sanje ali halucinacije.

Prav to je postopek, ki ga srečamo pri Medvedu že od njegovih prvih zbirk naprej – pesnik besed ne uporablja v okviru družbenega dogovora, ampak ga venomer krši, kot na primer v verzih iz pričujoče zbirke: "Da ptice padajo v dvorišče, v / nasade preoblečenih in preobrnjenih limon s // čebeljim medom … in prhnejo, // skoz tulce vej v rogove srn, z nihaji nad preprogo // koledarja, v zelenkast / plin v ognjišču."Toda če je bil za Medvedove zgodnje pesniške zbirke značilen relativno racionalen pristop k poeziji, potem se je vsaj z zbirko Telo losa iz leta 1992 njegova govorica razprla in od zbirke do zbirke postaja vse bolj zanosna, čutna, a še vedno zaumna, in to ne glede na to, da Medved v novejših zbirkah ponuja bralcu več opornih točk, kot jih je prej. Iluminacije tako ne samo z naslovom in podnaslovom, ampak tudi na primer z omembo Kopra ali Palerma, japonskega režiserja Kurosawe, z datacijo nastanka osrednjega cikla podajajo referenčni okvir, ki naj bi nam morda pomagal pri »prevajanju« besedila v vsakdanjo resničnost, v doseg naše izkušnje. Toda hitro nam postane jasno, da so tudi ti podatki podvrženi enakemu postopku deformiranja znanega v neznano kot vsi drugi elementi. Ali povedano drugače, to, da so bile Iluminacije napisane v Arlesu poleti 2009, nam ne ponuja ključa za umestitev pričujočih verzov v znani okvir, ampak nam kvečjemu evocira – tako kot druge besede in besedne zveze – neko občutje.

Vendar pa moramo biti pri uporabi psiholoških kategorij pri interpretaciji pričujoče zbirke kar se da pazljivi. Res je, da kaskade podob, ki se vrstijo od pesmi do pesmi, iz verza v verz, vzbujajo različna čustva in občutja, toda to ni osnovna pesnikova intenca, temveč posledica določenih pesniških postopkov. Tako kot pri Rimbaudu je tudi pri Medvedu pesnik videc, torej tisti, ki izstopi iz skupnosti in se poda prek njenih meja v neznano. To naredi s pomočjo jezika in preko jezika, na kar opozarja tudi Jelka Kernev Štrajn v odlični spremni besedi, ko zapiše, da se je ob branju Medvedove poezije "treba zavestno odpovedati vsem utečenim asociacijam idej in imaginarnim arhetipom, ki sicer določajo literaturo kor sekundarni modelativni sistem" in da je treba "pozabiti na reprezentativno in komunikacijsko funkcijo jezika". Osnovni postopek, ki ga Medved uporablja v zbirki Iluminacije, je metafora, ali natančneje rečeno, primera. Na splošno primera pomeni, da neki pojav primerjamo z drugim po podobnosti. Vendar pa se Medvedova raba primere bistveno razlikuje od tu opisane –uporablja jo na način, da primerjalna člena stopi, preobrazi in iz te preobrazbe se rodi nova entiteta, ki pa ni nič bolj obstojna kot primerjani entiteti. Priče smo destrukciji, kreaciji in ponovni destrukciji. Toda prav v tem preobražanju elementov se zrcali svet s svojimi lastnimi, številnimi in neprestanimi preobrazbami. Iluminacijetako niso zbirka larpurlatistične poezije, svet se v njih zrcali, toda ne v neposredni odslikavi, ampak tam in takrat, ko to najmanj pričakujemo. S tem v mislih moramo brati tudi pesmi, v katerih so navezave med pesemsko in zunajpesemsko resničnostjo bolj razvidne, na primer v Pesmi za Lariso, saj tudi tu deluje postopek stapljanja, preobražanja:

Še ne dorasla deklica … z rumeno

rjavimi lasmi, preskoči tanko vrvico, napeto … med

hišo zla in hišo sreče … da ji predolgi prsti posušijo vodne kapljice

na čelu in kapljice krvi na

srčni strani prsi, da trebuh vzvalovi, kot

vzvalovijo ptice … na žici, napeti v pas in krilo … Da sončni žarek

preslepi začudenje na mokri

bradavici … vlepljeni v mehko, sladko žilo …

Njen glas ji sega v pas in iz pasu v svetlo sobo, kjer se dviguje

v strop in s svetlo luno v obraz,

pripet v mehkobo las, ki padajo z vratu v ramena,

in hipoma poniknejo v telo, namazano z oljem in z dišavami lavande …

Iluminacije Andreja Medveda so obsežna zbirka pesniških besedil, ki pogosto prehajajo drug v drugega, da se zdi, kot da se nekatere pesmi začnejo sredi stavka – in se tudi res, saj jih lahko beremo kot posamične pesmi ali kot del večje celote oziroma celot. Zbirka je sestavljena iz več ciklov: Priprto okno, Iluminacije, Les visiteurs du soir in Amor omnia vincit. Vse pa druži zanosna pesniška govorica, polna presenetljivih in čutnih podob. In kot takšne so Medvedove Iluminacije vreden »naslednik« prvih, Rimbaudevih Iluminacij.