V tem času je Royeva napisala veliko esejističnih in publicističnih del ter se posvečala političnemu in družbenemu aktivizmu. Protestirala je proti hindujskemu nacionalizmu, družbenim razlikam v Indiji, vladni korupciji in kapitalizmu. Lotevala se je okoljske problematike, se bojevala proti multinacionalkam, ki izkoriščajo in onesnažujejo dežele tretjega sveta, ter se zavzemala za neodvisnost Kašmirja.

V Ministrstvu za najvišjo srečo na skoraj 500 straneh najdemo vse te stvari, pa vendar roman ni samo ali predvsem družbenokritični politični pamflet. Žal bodo raznorodna in razdrobljena vsebina, navidezna odsotnost zgodbe, zgoščenost pisanja, številne težko zapomnljive osebe in mnogi indijski izrazi (sicer pojasnjeni v slovarčku na koncu knjige) kljub gladko tekočemu slovenskemu prevodu marsikaterega bralca že na prvih straneh odvrnili od branja. Če knjige ne bi morala prebrati, bi najbrž obupala tudi sama, ko pa sem se prebila skozi začetno preobilje, me je počasi, a prepričljivo posrkala vase. Razgaljanje neusmiljenega sodobnega indijskega vsakdana, polnega takšne in drugačne umazanije, družbenih nasprotij, krivic in političnih prevratov, je kljub moreči brezizhodnosti prežeto z neverjetno, krhko lepoto, klenim sočutjem in olajšujočim humorjem.

V roman nas uvedejo hidžre, dvospolniki ali moški z žensko dušo, ki so v Indiji, čeprav živijo v posebnih skupnostih na robu družbe, na neki način privilegiran sloj. Ljudje verjamejo, da podarjajo srečo, zato denar služijo z deljenjem blagoslovov. Hidžra Andžum se zaradi travme po izkustvu nemirov iz skupne hiše v Delhiju preseli na družinsko pokopališče. Tam si, praktično na grobovih, zgradi dom, ki postane zavetišče vsakovrstnih posebnežev, avtsajderjev in zapuščenih živali. Nikogar ne zavrnejo. Prav to pokopališko ‘gostišče’, ki ga Andžum poimenuje Džanat – Raj, je Ministrstvo za najvišjo srečo iz naslova, kjer niso pomembne krvne vezi ali versko prepričanje in kjer vzgajajo celo dojenčka. Zgodbe in odnosi, ki se pletejo tam, so nekakšna mešanica resničnosti in sanj, postavljeni v brk skorumpirani politiki Indije in vojskujočemu se Kašmirju.

“Ko enkrat padeš čez rob, kot smo mi vsi,” je rekla Andžum, “nikoli ne nehaš padati. In med padanjem se oklepaš drugih, ki padajo. Prej ko to dojameš, bolje bo zate. Ta kraj, kjer živimo, kjer smo si ustvarili dom, je kraj padajočih ljudi. Tu ni nikakršne hakikat, nobene resničnosti. Are, niti mi sami nismo resnični. V resnici sploh ne obstajamo.”

Andžum je z neustavljivo privlačnostjo in toplim socialnim čutom nedvomna junakinja te pripovedi, čeprav vmes s prijatelji za lepo število strani izgine in jo zapolnijo druge osebe. Pisateljica se posveti arhitektki Tilotami in njenim trem oboževalcem ter se iz Delhija preseli v zasedeni Kašmir, kjer vsak od njih odigra pomembno vlogo. Ta del knjige je prepreden s pismi, citati, pesmimi, zapisniki, izjavami, dnevniškimi zapisi in poročili, ki včasih napetost stopnjujejo, včasih pa blažijo in dušijo nepredstavljive grozote, ki smo jim priča. Kljub mnogovrstnim pisateljskim prijemom in navidezni zmedi Arundhati Roy dramaturške zgradbe pripovedi nikoli ne spusti iz rok. Vse pomembne osebe v romanu vešče preplete z ugrabitvijo dojenčka, zapuščenega na enem od delhijskih protestov. Opis je skoraj biblijski, v najboljši maniri pisateljičine sofisticirane, a še kako prizemljene proze.

“Pojavila se je nenadoma, malo po polnoči. Nobeni angeli niso zapeli, nobenih kraljev ali modrecev ni bilo, ki bi ji prinesli darov. Pač pa je na vzhodnem nebu milijon zvezd oznanilo njen prihod. Zdaj je ni bilo – zdaj je bila, hipoma se je znašla na betonskih tleh, v zibki smeti: srebrnih cigaretnih papirčkov, nekaj plastičnih vrečk in praznih zavojčkov čipsa. Ležala je v mlaki luči, pod stebrom komarjev, ki so rojili v neonski svetlobi. Gola golcata. Njena koža je bila modročrna in gladka, kot tjulnjev mladič. Bila je budna, a popolnoma tiho – nenavadno tiho za tako drobno bitje. Morda jo je že tistih nekaj prvih kratkih mesecev življenja izučilo, da so solze, vsaj njene solze, bob ob steno.”

Novo življenje, ki nosi v sebi simbol miru in upanja, je nekakšna rdeča nit tega večplastnega, inteligentnega romana, ki dokazuje, da je preživetje v kaosu mogoče le s sočutjem do drugega človeka. Ministrstvo za najvišjo srečo zahteva ozaveščenega, radovednega in potrpežljivega bralca. Le takšnemu bodo romaneskne osebe zlezle globoko pod kožo.

Iz oddaje S knjižnega trga.