Brez odvečnega moraliziranja nam avtorica predstavi življenje mlade Fofo, ki ga sestavljajo odlomki bivanja v skvoterski enklavi Sodoma in Gomora - delu mesta, ki so ga zavzeli brezdomci – in ozadje, ki je do tega, da je Fofo prišla v Sodomo in Gomoro, sploh privedlo. Prek zgodbe, ki se osredotoča na konkreten primer mlade deklice, pa avtorica prikaže splošne nevzdržne razmere, zaradi katerih se v državah tretjega sveta veliko ljudi znajde na cesti.

Tako lahko izvemo nekaj več tudi o afriški družbi, ki jo na eni strani bremenita velika revščina in številni otroci, ki ne morejo preživeti, po drugi strani pa mlado dekle že pred dvajsetim letom, če nima vsaj enega otroka, velja za družbeno izobčenko. Izvemo, da ni nenavaden pojav, da starši zaradi velike revščine prodajo enega svojih otrok, ga pošljejo na ulico beračiti ali pa ga celo prisilijo v prostitucijo. Seveda v vsem tem umanjka tudi izobrazba, tako da lahko glavna junakinja romana ponosno pove, da je hodila v šolo cela dva razreda.

Kljub vsemu pa je imela Fofo v nasprotju z veliko večino oseb iz Sodome in Gomore srečo. Zanjo so precej po naključju izvedle uslužbenke nevladne organizacije MUTE in ji priskočile na pomoč. Manj sreče je imela na primer njena starejša sestra Mala T, ki je bila pahnjena v krog prostitucije in so jo na koncu umorili, njena starejša brata, ki sta v začetku najstniških let odšla s trebuhom za kruhom, in njena mlajša brata, ki pogosto ostajata lačna.

Ob tem, ko izvemo, kaj se dogaja Fofo, pa avtorica romana, ki časovno ne poteka linearno, prikaže tudi življenjsko zgodbo Fofine mame, Maa Tsuru. V njeni zgodbi lahko prepoznamo konkretizacijo cele vrste družbenih težav, s katerimi se iz dneva v dan soočajo posamezniki in družine v državah tretjega sveta. Avtorica se brez tabujev dotika tem, kot so posilstvo, beračenje, življenje na ulici, izkoriščanje, alkoholizem, t. i. 'hudičev' krog revščine, predsodki in stereotipi, pri tem pa ne uporablja le abstraktnih problematizacij tematike ali pa golih statistik, temveč vso svojo skrb zavije v človeško zgodbo, ki se lahko dotakne vsakega bralca.

Za bralce, ki izhajajo iz zahodne misli, je Brez obraza zelo zanimivo in tudi pretresljivo branje, ki nakazuje celo vrsto vprašanj o kulturnih razlikah in izpostavlja vrsto situacij, s katerimi se v svojih delih tako brezkompromisno spogleduje le redkokateri evropski avtor.