Žanra, ki se prehoda iz enega družbenega sistema v drugega, torej iz samoupravnega socializma v začetni kapitalizem, podprt s korupcijo, ukinitvijo Službe družbenega knjigovodstva, tajkunstvom in denacionalizacijskimi procesi loteva na način kriminalke.

Kaznivo dejanje, včasih odkrito in kaznovano, drugič pač ne, je tisto, kar poganja Karlovškove romane, omenimo le romane Klan, Rodoljub, Odvetnik in Polnočna loža, v njih pa močni in iznajdljivi posamezniki z obeh bregov zakona preverjajo delovanje sodnega in bančnega sistema, ki ju Karlovšek kot odvetnik dobro pozna. Podobno kot klasik odvetniškega oziroma pravnega romana John Grisham, čigar opus imamo kar obširno preveden, tudi Karlovška zanimajo odstopanja in anomalije, torej načini, kako sistem in zakonodajo preslepiti. Ali kako v procesu privatizacije odtujiti kos družbenega premoženja in si ga nakazati v katero od davčnih oaz, a seveda ne dosega nekdanjega direktorja davčne uprave, ki zdaj pri takšnem početju brez sramu svetuje, tudi pri izogibanju obdavčitvi denarja, ki bi zaslužil vsaj preverbo o tem, ali je bil pošteno pridobljen.

Karlovšek se je vmes lotil mladinske proze in napisal nekaj romanov o problemih odraščajnikov – od tistih, ki se odločijo za preizkus vzdržljivosti in boj za preživetje z osnovnimi pomagali, do športnega romana za mladino in podobno. Vendar v naši bralni zavesti ostaja predvsem kot luciden in dobro poučen poznavalec tranzicijske stvarnosti, centrov moči, ki so se vzpostavili pri novem preoranju in prelivanju bogastva, in delovanja starih centrov, ki se ne dajo zlepa.

Roman Sodišče je glede tega klasičen roman karlovškovega tipa. Prijatelja od nekdaj in morda celo za vedno si stojita nasproti v procesu proti osumljencema za streljanje na manjšega mafijskega botra, v katerem je ranjen njegov sopotnik. Zaradi splošnega zanimanja za skrivnosten zločin policija ubere bližnjico in punco, ki je delala v lokalu, pred katerim je prišlo do streljanja in s katero je eden od osumljencev preživel noč, malo prestraši in izsili priznanje. Čeprav ga po letih odraščanja in pridobivanja samozavesti skuša preklicati in obtoži policijo napačnih prijemov in ustrahovanja, proces steče po drugi poti. Domen, ki zastopa osumljenega za napeljevanje k umoru, in njegov prijatelj Matej, ki je tožilec, se na sodišču ostro udarita, čeprav se sicer skupaj rekreirata. Pritožujeta se na razsodbe in višino kazni in vse skupaj dobi epilog na strasbourškem sodišču za človekove pravice.

Vmes se odvija zgodba njunega prijateljstva, ki pa se potem, ko je eden od njiju osumljen spolnega napada, razrahlja. Načini, kako rešujeta zadeve, so preveč različni, da bi si lahko ostala blizu, tudi njuni ženski se ne marata. Vendar ju ne loči njuno profesionalno nasprotovanje, torej zastopanje različnih strani v pravdi, temveč značaja. Ob posilstvu in neverjetno brutalnem streljanju na mafijce in prekupčevalce z mamili je v romanu Sodišče še zgodba o denacionalizacijskem postopku in koruptnih poslih Domnovega očeta, ministra v številnih vladah, ki ga brez zadržkov odstavijo, ko njegov sin uniči občutljive dokumente o trgovini z orožjem, da zaščiti svojo stranko in ublaži posledice politizacije teh primerov. Karlovšek se tudi tu pokaže za poznavalca tistega, o čemer piše; če je prej popisoval procedure in načine zavlačevanja in dokazovanja iz kazenskega prava, zdaj skozi različne vlade pokaže, kje je bila storjena največja luknja in kje oškodovanje družbenega premoženja. Na primer tako, da zmanjšajo ceno delnice državnega podjetja v zameno za dokapitalizacijo sinove firme pred potopom. In kje je potem država tistim, ki so jo prej okradli, vrnila in odvzela nazaj; Domnovemu očetu z razlastitvijo podrejenih obveznic.

Skozi razvoj literarnih likov je videti, kot da se Karlovšek strinja s tistimi, ki opozarjajo, da sodni sistem ne deluje. Kar opazimo vsi, vendar kot laiki nismo enotni, v katero smer, enim se zdi, da velike ribe vedno izplavajo iz juhe, ki jo same pogrevajo, drugim, da bi morali pustiti malega človeka in male prekrške pri miru, dokler ne obsodijo drugih, večjih. Karlovškov odvetnik se v nekem trenutku zave, da bi morali biti on in njegovi bližnji zaradi prometnih nesreč ali korupcije pravzaprav v zaporu, upravičeno, tisti v zaporih, torej zaprti zaradi konstruktov, pa na prostosti.

Sodišče je roman, ki svojo zgodbo pelje skozi dve desetletji tranzicije, kaže na pomanjkljivosti sistema in opozarja, kje so se zgodile največje nepravilnosti. To prikazuje z gladkim mešanjem zunanjega in psihičnega opisovanja protagonistov, pa z natančnim poznavanjem politike, na kronologiji katere tudi gradi nekatere zaplete; eden od vpletenih je namreč minister in takrat vidimo, kako se danes prepletata moč in dajanje privilegijev tistim, ki so blizu korita – tam je pri Karlovšku vedno nekaj gneče, kruljenja in opletanja z zavitimi repki.

Iz oddaje S knjižnega trga