Po svoji zadnji pijansko-zadrogirani epopeji se zbudi na letalu in, kot počasi ugotovi, na poti v kliniko za rehabilitacijo. Aha, in James je star 23 let.

Milijon majhnih koščkov je resnična (o tem, natančno kako resnična, bomo kaj rekli kasneje) zgodba kokainskega odvisnika in alkoholika, ki mu pri 23 letih napovejo, da lahko njegovo telo dekadentno življenje prenaša še največ nekaj tednov. Pusti se torej zapreti v eno najdražjih in najuglednejših klinik v ZDA, ki se ponaša tudi z najvišjim odstotkom ozdravljenih odvisnikov na svetu – ki je, mimogrede, 17 od vsakih 100 pacientov.

Od samega začetka na celi črti zavrača taktiko 12 korakov Anonimnih alkoholikov (“Menim, da njihova filozofija temelji na zamenjavi. Zamenjavi ene odvisnosti z drugo. Zamenjavi kemikalije za Boga in srečanja”), za katero zdravniki trdijo, da je edina pot iz začaranega kroga, in si zastavi en sam credo: popolno in brutalno iskrenost, tako do sebe kot do drugih. Spotoma v nizu podobnih neprilagojencev, kot je sam, najde prijatelja v zapitem sodniku, ljubezen s kokainsko odvisnico Lilly in očetovsko figuro v “poslovnežu” (torej mafijskem lordu) Leonardu.

Fantje ne jočejo
“Hočem pijačo. Hočem petdeset pijač. Hočem dolgo, debelo črto metamfetamina, hočem deset odmerkov LSD, tubo industrijskega lepila. Dajte mi stekleničko tablet, dajte mi drogo z dodatkom angelskega prahu. Dajte mi nekaj. Karkoli.“ James nam že od samega začetka daje vedeti, da je „badass“, da še v svetu zakrknjenih odvisnikov velja za trd oreh, da se celo največji kriminalci v jedilnici raje usedejo za sosednjo mizo. Približno šest sedmin knjige je namrgoden zlovoljnež, ki s svetom komunicira v enozložnicah in ki na vprašanja, zakaj noče sodelovati v družinski terapiji, odgovarja z: “Ker pač ne.“ Pravzaprav je idealen novodobni eksistencialistični nejunak, čisti pasivec. Nenazadnje je ujet v nekakšno vzporedno vesolje, v katerem so tako banalna dejanja, kot je v miru pokaditi cigareto ali se opazovati v ogledalu, podvigi železne volje.

12 korakov je za šleve?
Freyev pogum, da pusti, da ga večina bralcev ne mara, niti se z njim ne more poistovetiti, je osvežujoč in dopušča celo možnost, da se morda ne bo vse srečno končalo. A za vso to pisateljsko integriteto bi se dalo razbrati tudi malce narcisitično držo. Očitno je, da je tudi trezni Frey impresioniran nad svojo takratno nezlomljivostjo. Skozi roman se njegovi “Umri pokončno” podvigi kar vrstijo – James si odtrga enega od lastnih nohtov na nogi, sam si odstrani šive iz rane na licu in preživi operacijo zobnih korenin brez anastezije (ker odvisnikom ne dajejo zdravil proti bolečinam) - in naturalistični opisi njegove agonije se na trenutke zdijo skoraj senzacionalistični. In predstavljam si, da kak ozdravljeni alkoholik ne bi bil navdušen nad njegovim podvigom po prihodu s klinike: naroči pol litra viskija, se sooči s skušnjavo, potopi vanj nos … in odkoraka.

James namreč ne verjame, da je odvisnost bolezen. “Odvisnost je odločitev. Če je pijanec pijanec, pa noče več biti pijanec, to ni genetska bolezen. /…/ Genetika je samo izgovor. Ljudem omogoča, da rečejo, nisem jaz kriv, krivi so geni. Nisem jaz kriv, tako sem bil sprogramiran. Bedarija. Jebeš to bedarijo. Vedno imaš na voljo odločitev. Prevzemi odgovornost zanjo. Odvisnik ali človek. To je odločitev, pizda. Vsakokrat.“

Milijon majhnih koščkov je sicer vzpodbudna knjiga, a ne na patetičen “Kurja juhica za dušo” način; je temačen, vojerističen izlet v brezno odvisnosti, iz katerega se vrne strašljivo majhen del nesrečnežev. Verjetno nelagodje zbuja zavest, da v vsakem od nas človeški in živalski pol tvorita krhko ravnovesje, in da lahko tehtnico v korist živalskega nagne že nekaj tako banalnega, kot je eksperimentiranje s kemijo.

Opeharjena Oprah
Ko je Freyevo knjigo predlani za svoj knjižni klub izbrala Oprah Winfrey, si je pisatelj verjetno mislil, da mu je padla sekira v med: romani, ki jim svoj pečat odobravanja prilepi kraljica dnevne televizije, doživijo neverjeten porast v prodaji, tudi če gre za velike literarne zalogaje, kakršen je bil Vojna in mir. A s slavo so prišle tudi težave: novinarji raziskovalne spletne strani The Smoking Gun so začeli raziskovati pisateljevo preteklost in ugotovili, da ta morda ni tako temačna, kot jo je sam predstavljal: v zaporu na primer ni preživel treh mesecev, ampak par ur, nobene od njegovih bivših deklet ni povozil avto in tako dalje.

Pa kaj potem, kaj še niso slišali za pisateljsko svobodo, bi bil najbolj očiten odgovor takim in podobnim očitkom. (Freyev je bil sicer malce ostrejši – naj se kritiki je****). Toda kleč tiči drugje: Frey je svojo knjigo (za razliko od na primer Kerouaca, Hemingwaya in drugih osebnoizpovednih velikanov) prodajal kot avtobiografijo, ne kot leposlovje. Še več, najprej jo je klasificiral kot roman, pa je ni hotel kupiti noben založnik – dokler ni začel razlagati, da gre za njegovo osebno kalvarijo. Manipulacija s čustvi bralcev v imenu višje naklade pa ni več tako trivialno vprašanje kot tisto, ali naj Milijon majhnih koščkov knjigarne postavijo na polico za leposlovje ali ne.

Ana Jurc