Zgodba je stkana okrog glavne junakinje Marije Rotta Korošec, rojene v istrski aristokratski družini, ki jo nekega dne v njenem ljubljanskem stanovanju obišče muzikolog Elia, sin pokojne prijateljice. Slišal je, da naj bi Marija v stari hiši na obali, v kateri je včasih živela z družino, hranila Tartinijeve rokopise, in tako se dvojica odpravi na izlet v Istro. Elijev obisk sproži verigo Marijinih spominov na otroštvo, življenje z možem Matjažem, ki jo v sanjah še zdaj redno obiskuje, na njuno kiparsko kariero in navsezadnje na moževo smrt. Spomini na davne dogodke sledijo Marijini notranji logiki in so zgolj ohlapno povezani.

Tako kot gibanje plime in oseke je roman Bibavica zgrajen na opozicijah: med umetnostjo in politiko, partizanom in grofico, obalo in Ljubljano, komunizmom in fašizmom, Bogom in idejo. Tudi naracija močno spominja na ritem valovanja; povedi so včasih kratke in odsekane, drugič se ena sama razprostira čez več strani. Čeprav se pripoved večinoma osredotoča na Marijo, njeno zgodbo in na njen notranji svet, se v knjigi izmenjuje več glasov, denimo glas oskrbnika Marijine hiše, Elijev glas, glas sosedov in glas političnega funkcionarja. Prvi, ki v romanu spregovori, je partijski sekretar, bolj površno in shematično zarisan lik. Njegova vloga je poosebljati Državo in Ideologijo z veliko začetnico. V knjigi ga srečamo, kako razglablja o partizanskih spomenikih, ki jih bo treba postaviti v vsak kraj, da se z njimi "zabetonira resnica", kot pravi. Poln je tudi klišejskih komunističnih parol, kot so "opij za ljudstvo", "naš boj", "smetišče zgodovine", "tovariši aktivisti" in podobno. Nekoliko bolj organsko je prikazan Marijin pokojni mož kipar Matjaž Korošec, ki v ženi kljub svoji politični angažiranosti vidi ne le bogato aristokratinjo, ampak predvsem umetnico s čutom za lepoto.

Marijina družina je bila od padca starega sistema preganjana, zato Marija o novi ideologiji razmišlja skrbno in previdno. "Z resnico in zastavami je vedno križ," premišljuje in na tej točki izpostavi zgodbo nekega prednika s konca 11. stoletja, ki je na križarski vojni v imenu krščanstva zapičil zastavo na premagano ozemlje. Rusi so nekaj podobnega, a v imenu ideje storili približno osemsto let pozneje na berlinskem Reichstagu. "Bog ali ideja je eno in isto," pravi Marija. Kot izrazito nepolitična ženska o možu Matjažu ne razmišlja kot o nekdanjem partizanu, ampak kot o nadarjenem kiparju. Čeprav ju umetnost druži, se njuna mnenja pri vprašanju o njeni nalogi in pomenu drastično razhajajo – Marija išče neulovljivo Lepoto, Matjaž pa hoče s svojo umetnostjo predvsem prispevati k boljšemu novemu svetu in družbi. Tega konflikta avtorica za čuda ne izpostavi ali problematizira, in čeprav je temeljen, se zdi, da zakoncev Korošec ne razdvaja toliko.

Za Marijo ni neulovljiva samo umetnost, ampak tudi človeška substanca. Ločnica med življenjem in smrtjo, med navzočnostjo in odsotnostjo je zanjo nejasna. Tako kot se v sanje nenehno vrača njen mož, tako v spominih podoživlja dogodke in ljudi iz davno pozabljene preteklosti. So v času pretekle stvari res mrtve ali še vedno živijo v nas?
"Iz niča se pretakamo v življenje in iz življenja v nič. Ne damo se ujeti niti z ostrim robom dleta, ki poje pod udarcem kiparskega kladiva, niti s konico svinčnika, ki lovi koncentrirano misel, destilira svet, riše in se sprašuje, kaj neki bi pogrešal človek na onem svetu, če bi bil nesmrten."

Na podobno razumevanje napotuje tudi uvodni citat Thomasa Hardyja o smrti in trajanju. Roman Mirane Likar Bibavica je tako bolj kot nesrečna zgodba o preobratih zgodovine pripoved o moči in bolečini spominjanja ter hvalnica človeški notranjosti, ki je sposobna priklicati tisto, kar je že minilo.