Seveda je vse pesmi mogoče brati dobesedno, še bolj pa je očitno, da avtorico zanima simbolno premikanje, in da zna biti premikanje po vodi – z različnimi plovili, od jadrnic do parnikov – tudi premikanje po jeziku in s tem "preizkušanje sposobnosti visenja" v tistem elementu, ki je pesnici najbliže. Nenehno pomikanje, pri čemer je tisto, proti čemu se pomikamo, enako pomembno kot tisto, kar puščamo za seboj (cikel Tirso), pa se ne osredotoča na jezikovno strukturo niti na pesničin položaj, temveč vse to s konkretno postavljenostjo recimo bolj v prostor kot v čas, zakrinkava. Ko pesnica prisluškuje lastnim mislim, hkrati razbira objektivna stanja. Pesmi, ki so zgrajene kot kratki prizori, ki se dogajajo in nabirajo v življenju, razgrinjajo različne lege; naj gre za menjavanje stanj pogrešanja ali osvobajanja, "dobitkov in izgub", nenehno spreminjanje torej, življenje se kaže kot čudež.

Spreminjajoči se svet je lepo opisan v zadnjih treh verzih pesmi Jasa in vodni element v enem: "Zgodi se, da izginejo predeli ob potoku / od danes na jutri, / čez noč." Pesnica pri tem ni zgrožena, ne obsoja, temveč se uči, ali kot pravi v naslednji pesmi Dan, kot je ta, “stati na svojih nogah; / tudi v nepredvidljivem / prisluškovati brez razlag". Obtežena je torej s preteklostjo, vendar je zavedanje o minljivosti in staranju ne frustrira. "Končujejo se časi, kakršne poznam," se glasi verz iz pesmi Variacija 1, in še poskus odpiranja prostora za naprej: "Drugačen prostor terja drugačno težišče. Za nazaj ne moreš popraviti, / za nazaj tudi ne podreš."

Za poezijo Miriam Drev je značilno, da o sedanjosti piše izkustveno, torej da se njeno "gostobesedje" poraja ne toliko iz "praglobin", ampak iz spraševanja – koliko nas usedline definirajo? Verjetno ravno zaradi tovrstnih izhodišč ali pa izkušenosti, zrelosti pesmi te zbirke delujejo naravno, kot bi bile napisane brez truda. Njihova kompozicija – refleksija in impresijski prizori – se izkažejo za odlično rešitev.

Pesmi v prvem delu zbirke se torej gostijo okoli simbolike, ki se napaja tudi iz mitske, kozmološke imaginacije; Tirso je lahko tudi psevdonim za pisca, simbol blaginje, plodnosti, hedonizma, pa tudi Dionizova palica, in podobno. V drugem delu pa se pesmi konkretizirajo. "Grem med ljudi," se glasi prvi verz iz pesmi Hommage – adijo! Pesnica riše ljubljanske portrete ljudi, ki jih srečuje v trgovini, na sprehodu itd. Vsi ti "modrovalci s periferije", "klošarji s Šuštarskega mosta" so s svojimi razdrapanimi dušami toliko kot pesničin odsev. Zdi se, kot da nalahno pluje po površini, paberkuje o vsakdanjostih, pri čemer vse opisuje podrobno in natančno, z občutkom za posebnosti in različnosti med enim in drugim hipom, kot zapiše v spremnem zapisu Nevidni tok potovanja Zoran Pevec, potem pa se spusti pod površje, kjer je sama svoja. Ena lepših pesmi Mraznice riše portret ženske, "ki ne verjame / v transcendenco", pripoveduje o ženski intuiciji, ki se odbija od filozofičnih razprav, hkrati pa misli "še za neki neznani potem".

Miriam Drev nevsiljivo uvaja teme, ki bi v nekaterih okoljih obveljale za feministične. V spreminjajočem se tehnološkem, avtomatiziranem svetu portreti žensk iz drugih časov, ki štihajo svoje vrtove in prižigajo kresove, predvsem pa njihova zmožnost (samo)oskrbe, prinašajo ne le uteho, temveč potencialno tudi upor. In spet, pri tem ne gre za posamično dejanje, temveč za zavedanje, da je sebstvo mogoče najti na način zgoščanja preteklosti v sedanjost. Pesnica vstopa v svet z zavedanjem, da je tu-bit spremenljiva, da pa vendarle obstajajo arhetipi, ali kot zapiše v pesmi Nalezljive vloge: "Doba druga, jezik drug, / vloga žrtve ponovljiva." Zanimivo je, da lirski subjekt v tej knjigi vstopa v dialog s preteklostjo in ljudmi, ki so jo naseljevali, medtem ko je v sedanjosti voajerka. Če že komunicira, to najraje počne s pticami, ki so lajtmotiv zbirke. Dialog s pticami lepo resonira z govorom iz samosti, ki pa v tej zbirki ni grenak; nasprotno, pesniški glas je zelo samosvoj in celo nevodljiv.

Iz zbirke Tirso, tudi zaradi avtoričine sprijaznjenosti s stanjem, seva prizemljenost. Tu nimamo opravka z brisanjem realnosti in izumljanjem nadrealnega, temveč je pesnica pustila, da materialno preseva, se odtiskuje v pesmi. Invokacija materialnega se lepo zlije s pripovednim značajem pesmi, pri čemer pesnica riše tudi zemljevid Ljubljane ter hkrati "tipa v prostore upanj", kot je zapisala v pesmi Posebna dovzetnost. Ohranja posebno ravnovesje med (samo)refleksijo in imaginacijo. Pri njej ne bomo našli razkazovanja ali samopoveličevanja, pri čemer je smiselno omeniti, da je to izrazito nejazovska poezija, čeprav se zdi, da pesnica pripoveduje o sebi ali o svojih prednikih. Nobenih ostrih robov torej, le harmonična fluidnost (tudi motivov) iz pesmi v pesem. Tirso deluje tudi kot celota in pesmi funkcionirajo tako na mikro- kot makroravni. Seveda Miriam Drev tu pa tam uide tudi sarkastična puščica, toda to pesmi le še dodatno začini. Očitno je spust k zemeljskim rečem – kolikor je le šlo – proizvedel poetično ekstatičnost, in brez pretiravanja je mogoče reči, da je to ena boljših pesniških zbirk zadnjega časa.