Govor je seveda o generaciji uporniških študentov, ki si je leta 1968 prizadevala za kulturni, družbeni in tudi moralni preobrat. Iz te generacije izhaja tudi Pascal Bruckner, ki se ga skupaj s sonarodnjaki Bernardom-Henrijem Lévyjem, Alainom Finkielkrautom in Andréem Glucksmannom umešča v strujo t. i. nove filozofije.

Slabo leto dni po izidu francoskega izvirnika Un bon fils je v slovenskem prevodu na voljo Pridni sinko, zadnje v vrsti Brucknerjevih literarnih del. Gre za literarizirano avtobiografijo, pravzaprav jo avtor sam označi za roman (v knjižničnem sistemu Cobiss sicer katalogiziran kot življenjepis). Vendar je mogoče pisateljevo oznako - čeprav se v knjigi popolnoma drži zgodovinskih in družbenih dejstev - sprejeti tudi prek njegove razlage, ko pravi: "Da bi enoličnemu minevanju dni podaril bolj romanesken obstret, sem vse do danes ohranil veselje do olepševanja. Dejstva še naprej podrejam nareku pretiravanja, ki me na drugi strani sili k temu, da lastno življenje prilagajam pripovedi, s katero ga opisujem. V glavi napletam vsakršne izmišljije, kajpak z namenom, da bi jih uresničil v stvarnem življenju."

Ni očeta brez zaroda
Knjigo sestavljajo trije deli, pri čemer se v prvem posveča otroštvu in neizogibni vezanosti na družino, ki ji nič manj kot vlada despotski in večinoma vsesplošno sovražen oče ("Kot številni edinci sem tudi jaz sanjaril, da bo nekega dne na vrata potrkal uglajen moški, se predstavil kot moj pravi oče in me odrešil mrzke družine."). V drugem delu spremljamo protagonistovo osvoboditev, razrešitev Ojdipovega kompleksa tudi prek najdenja nekakšnih nadomestnih očetov v "vélikih buditeljih" tistega časa in njegovo intelektualno zorenje. Zadnji del - z zgovornim naslovom Poravnava računov, čeprav do tega z očetom nikoli prav zares ne pride - pa se vrne k roditelju, trdoživemu vdovcu, s katerim je avtor zvezan do njegove smrti pri starosti več kot devetdeset let. Knjiga Pridni sinko je izšla dve leti po očetovi smrti.

Oče, antijunak
"Za otroka je oče velikan; večji kot je oče, manjši je otrok." In oče Pascala Brucknerja je bil s tega vidika "ogromen": fizično nasilen tiranski dogmatik, nagnjen k psihičnemu in emocionalnemu mrcvarjenju bližnjih, v različnih obdobjih različno zagret antisemit, nepopravljiv ženskar ... Vendar ga je od velike večine mnogih današnjih takih ali drugačnih hujskačev ločila izjemna načitanost, k čemur ga je sicer res pogosto gnala goreča želja po dokazovanju svojega prav - tudi s pomočjo izkrivljenih lastnih interpretacij. Oče in sin Bruckner sta tako pravzaprav našla skupni jezik le v polju največjih literarnih klasikov.

Vendar sta očetov stav in odnos pri sinu tako rekoč padla na plodna tla, saj sta zadosti podžgala sinovo željo po ločitvi od očetovega sistema vrednot in pogleda na svet. In tukaj je bil Brucknerju čas izjemno naklonjen, saj je bilo to obdobje misli Jean-Paula Sartra, Michela Foucaulta, Rolanda Barthesa, Vladimirja Jankéléviča …

Tudi nadomestni očetje morajo pasti ...
Ravno pripadnost tej intelektualni struji je s seboj prinesla tudi potencialne nadomestne očete, saj se je med francosko inteligenco našlo tudi kar nekaj vzpostavljenih akademskih imen, ki so bila leta 1968 na strani progresivne mladine. Vendar je za cvet inteligence prav tako pomembna ločitev tudi od teh akademskih očetov, kar pa se seveda lahko zgodi na zelo različne načine. Neredko se to kaže v teptanju preteklih idolov, pri čemer gre pravzaprav za teptanje pretekle lastne podobe podrejenega, svojega učitelja navzgor gledajočega majhnega prizadevneža, saj ta podoba pri "na novo vzpostavljenem" posamezniku neizogibno vzbuja nelagodje.

Za Brucknerja je značilna dobra mera zdrave samorefleksije svojih preteklih stališč in iz njih izhajajočih dejanj, tako tudi tukaj ohrani sposobnost porogljivega pogleda na samega nase in smiselno zaključi, da "nezmotljivega učitelja mišljenja pravzaprav ni," - temu pa doda še iz lastnih izkušenj izvirajoč nasvet, da "velja upoštevati pravilo: če nočemo doživeti hladne prhe, se je varneje ogibati srečanj z avtorji, ki jih visoko čislamo".

Kaj pa mati?
Vsakdanjik družine Bruckner v avtorjevem otroštvu in mladosti je bil posledica trikotnika, ki so ga tvorili njeni člani in ki ga v knjigi opiše kot zapleten sistem medsebojno križajočih in menjajočih se zavezništev: "Oče in mati proti meni, oče in jaz proti materi, mama in jaz zoper očeta, mi trije zoper vse druge. In nato, lepega dne: jaz in drugi, pa jaz brez njiju dveh."

Vendar, čeprav se je avtorjev oče pol stoletja nečloveško znašal nad materjo, je v zadnjih mesecih njenega življenja predano skrbel zanjo. "Če zanemarim dejstvo, da ga je nekoč v mladosti zapeljala, je bila smrt njeno edino maščevanje," ironično strne zgolj dve "hudodelstvi", ki ju je mati namenila očetu. Ob Brucknerjevih opisih očetovega psihičnega nasilja nad materjo postane precej jasno, kdo je bil avtorju navdih ob snovanju protagonistovega znašanja nad izvoljenko v romanu Grenki mesec.

In sin?
V nasprotju s pripadniki predhodnih in poznejših generacij lahko Bruckner za svojo zatrdi: "Doživeli smo veličastne zvezdniške trenutke, nezaslišano smo obogateli in uživali v brezmejni ljubezenski svobodi, ki ji še ni grozila nobena zavratna bolezen. /.../ V enem samem življenju smo doživeli zadnje zdihljaje patriarhalnega reda, osvoboditev nravi in žensk, padec komunizma, zlom tretjega sveta in nazadnje še zaton Evrope, ki umira od zmagoslavja in slabe vesti."

Tudi tokrat se Brucknerju kot po navadi uspe ogniti pretirani resnobnosti, ki je vse prepogosto uporabljena kot kazalnik teže lastnega mišljenja, hkrati pa mu s pretkano ironijo uspe napeljevati na nekatere zanimivejše zagonetke tega, čemur rečemo življenje ... "Upam, da bom ostal nesmrten do svojega zadnjega diha."