Tolstojevega življenjepisa na do sedaj najbolj sinkretičen način.

Avtor minuciozno zapisuje vsako malenkost, povezano s Tolstojevim skrivnim odhodom in potovanjem do Astapovega, železniške postaje, na kateri je za posledicami pljučnice umrl. In prav te malenkosti, ki jih Basinski črpa in zapisuje z vseh koncev, so osrednja pridobitev za raziskovalce Tolstoja. Pretežni del knjige je namreč samo povzemanje različnih dnevniških zapisov in večkrat zelo subjektivno sklepanje o medsebojni soodvisnosti zapisov, razmišljanj in dogodkov v življenju Tolstojeve družine, ki bi jih bralec lahko povezal na precej drugačen način. Avtor mu s svojim večkrat bledim odnosom do »resnice« to dopušča.

Tako kot se pristopi k raziskovanju življenja in dela enega največjih genijev človeštva zelo razlikujejo, tudi raziskovalci škandalozni Tolstojev "pobeg" iz Jasne Poljane pri triinosemdesetih letih razlagajo na štiri prevladujoče načine: da je pisatelj odšel zato, da bi se spojil z ruskim kmetstvom; da je odšel zaradi nemogoče žene, ksantipe Sofje Andrejevne in njenih vse pogostejših živčnih zlomov zaradi ljubosumja in nevzdržnega družinskega okolja; da je odšel k sestri v samostan in k starcem, pri katerih bi se spokoril in vrnil k pravoslavju, in še filozofsko-religiozna razlaga: da bi se budistično osvobodil, od materije odšel k duhu, se vrnil k sebi in v miru umrl.

Basinski se ni odločil za nobeno od omenjenih rešitev uganke, pač pa je našel smisel v vseh teh vidikih. Naključja, majhne podrobnosti in nepomembni dogodki v Tolstojevem življenju počasi vodijo do prelomnice, odhoda iz Jasne Poljane. Pri tem se avtor opira na Tolstojevo literarno realnost, v kateri pisatelj brez milosti slika sebe in svoje najbližje. Basinski v knjigi podira številne mite o Tolstoju, ki so se pojavljali po njegovi smrti, med drugim tudi mit o njegovi homoseksualnosti.

Knjiga Pobeg iz raja, ki jo menda berejo predvsem ženske, je pisana »moško«, nepoetično. Zaradi podatkovne neurejenosti se bere počasi: razen korakov zadnjih desetih dni Basinski dogodkov pogosto ne razporeja logično, neredko se ponavlja in bi lahko monografijo napisal na bistveno manj kot na dobrih šeststotih straneh. Odnos do Tolstoja je izrazito apologetski, vendar v ženskem bralstvu brez dvoma vzbuja sočutje in naklonjenost do Tolstojeve žene, če že ne jeze do genijevega neodgovornega, sebičnega, večkrat protislovnega, nerazumljivega vedenja. Čeprav je Basinski obsodil vlogo Tolstojevega najzvestejšega učenca Čertkova, ki se je vtikal v kompleksen, vendar brez dvoma ljubezenski odnos med Tolstojem in njegovo ženo, pa sam večji del knjige posveča prav temu: tragediji zakonske postelje, kot je to poimenoval Tolstoj.

Knjiga Pavla Basinskega Pobeg iz raja je eden najbolj izčrpnih virov za osvežitev znanja o Tolstoju in njegovem času ter obvezno berivo za ljubitelje biografij, ki pa se v nobenem pogledu ne približa odlični študiji o Tolstoju Stefana Zweiga Graditelji sveta.
Eva Premk Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS).