Giordano, rojen v Torinu leta 1982, po poklicu fizik, zgodbo svojega knjižnega prvenca začne v otroštvu dečka Mattie in deklice Alice, ki sta se oba zelo zgodaj v življenju srečala s travmatičnima izkušnjama. Alice je doživela hudo smučarsko nesrečo, v kateri je skoraj umrla in ki ji je pustila telesne brazgotine, Mattieve brazgotine pa so predvsem čustvene: bremeni ga krivda, ker je nekoč pustil duševno zaostalo sestrico samo v parku, da bi se udeležil prve in edine rojstnodnevne zabave, a Michele niso nikdar več našli.

Travme ju spremljajo vse življenje in se izražajo v telesni obliki: Alice je anoreksična, Mattia pa se kaznuje z rezanjem. V šoli se ne moreta vključiti med vrstnike, "kot praštevila sta osamljena v množici drugih števil". Giordano piše: "Praštevila so deljiva samo z ena in sama s sabo. Vsako od njih stoji na svojem mestu v neskončnem zaporedju naravnih števil, stisnjeno med dve števili kot vsa druga, a v primerjavi z drugimi vendarle samo zase. To so nezaupljiva in samotna števila in zato so se Mattiu zdela čudovita."

Osamljena najstnika se spoprijateljita in med njima se oblikuje posebna vez, ki pa se nikoli ne razvije v romantično razmerje - kot njun položaj opiše Mattia, sta kot praštevilska dvojčka - vedno skupaj, a se nikoli ne dotikata. Ko Mattia, nadarjen matematik, dobi štipendijo, ki ga popelje na tisoče kilometrov stran, se zdi, da je njuna skupna pot za vedno končana. A nato Alice doživi nenavadno izkušnjo, zaradi katere Mattio pokliče nazaj v Italijo ...

Samotnost praštevil je zgodba o prijateljstvu, predvsem pa pretresljiva zgodba o samoti. In tudi zgodba o družinah in nezmožnosti ljudi znotraj njih, da bi vzpostavili tople in pristne medosebne odnose, torej o samoti znotraj družine in družbe v celoti.

"Paolo Giordano je iz matematičnega pojma izpeljal očarljivi portret mladega moškega in ženske, katerih ranjena značaja ju zbližata in ju nato spet ločita," je zapisal Richard Eder na knjižnih straneh New York Timesa. Da, roman je napisan izjemno rahločutno, še posebej mojstrsko Giordano (poklicna deformacija?) opisuje Mattievo videnje sveta - kot matematik si tudi čustva razlaga izjemno racionalno.

Poljub z Alice, ko se ta le zgodi, doživlja takole: "Alice se je z roko dotaknila njegove brade in mu nežno obrnila glavo. Mattia je videl zgolj senco, ki se je stegnila k njemu. Oči so se mu same zaprle, na ustih je začutil topla Alicina usta, po licih njene solze, no, mogoče pa tudi niso bile njene, nazadnje pa še tiste njene lahkotne roke, ki so mu pridržale glavo, mu polovile vse misli in jih pozaprle v prostor, ki je zdaj izginil med njima."

Paolo Giordano je že s svojim prvencem osvojil najuglednejšo italijansko knjižno nagrado strega in povsem navdušil domače bralce, saj so ga prodali kar v milijon izvodih. Prevajajo ga v 20 jezikov. Velja za pravega "čudežnega otroka". Kako sploh drugače označiti fanta, ki je do svojega 26. leta diplomiral iz fizike (zdaj piše doktorat iz fizike delcev) in obenem prejel najvišjo italijansko knjižno nagrado strega?

Več kot samo ime nagrade bi verjetno povedal seznam nagrajencev. Na njem so tudi Cesare Pavese (1950), Alberto Moravia (1952), Primo Levi (1979), Umberto Eco (1981) in Claudio Magris (1997).