Z romanom Simplicius Simplicissimus je H. J. Christoph von Grimmelshausen ustvaril literarno delo, ki poleg Cervantesovega Don Kihota in Kneginje Klevske Madame de La Fayette sodi med redke romane, ki nam predstavljajo 17. stoletje in so še danes zanimivo branje. Simplicius Simplicissimus ima še večji pomen. Roman, ki kaže nekatere sorodnosti z romanom Charlesa De Costerja o dogodivščinah flamskega posebneža in pomembne osebe flamskega ter severozahodno nemškega ljudskega slovstva Tilla Ulenspiegla, nam izredno slikovito prikaže vso norost in nenavadnost sveta vojne, katere konec je v veliki meri odločil nadaljnji razvoj Evrope.

In ravno konec vojne, o kateri govori v letu 1668 prvič objavljeni roman, je v veliki meri pomenljiv za celotno dogajanje v romanu. Leta 1648 sklenjeni vestfalski mir namreč danes velja za uveljavitev koncepta tolerance. Od tedaj naprej velja načelo miroljubnega sožitja med pripadniki različnih veroizpovedi, ki postane tudi ena od temeljnih premis evropske politične misli naslednjih obdobij. Dežela Simpliciusa Simplicissimusa je diametralno nasprotna v vestfalskem miru izkazani razumnosti in toleranci. To je dežela brezobzirnih vojaških plenjenj, javnih manifestacij z mučenjem in ekscesov vseh vrst. Znotraj teh skrajnosti nastopa Simplicius Simplicissimus, sirota, ki so ji starša, preprosta kmeta, po surovem izživljanju ubili vojaki in ki jo je nato iz popolne ignorance izvlekel puščavnik, pri katerem si mladenič pridobi razum, znanje in predvsem občutek za pravo mero in etiko, kot čudak. Imajo ga za norca, a vendar se izkaže, da so nori vsi drugi in da je ravno on tisti, ki zastopa pravi življenjski nazor.

Na to nam avtor namigne že na začetku, ko se po puščavnikovi smrti - po otroštvu na osamljeni kmetiji je Simplicius s puščavnikom v gozdu preživel še dve leti - Simplicius prvič znajde v mestu. Vse je drugače, kot bi moralo biti. Svet je povsem drugačen, kot bi moral biti svet, v katerem bi ljudje upoštevali nauke, ki jih je Simpliciusu delil puščavnik: „Zakaj stoprav ko sem prišel na med svet, že sem opazil, da ima (ne oziraje se na to zapoved) malone vsak posvetnjak še svojega posebnega postranskega boga; da, nekateri so jih imeli celo več kakor stari ali novi pogani. Nekateri so imeli svojega v mošnji, v katero so stavili vso svojo tolažbo in upanje; mnogi je imel svojega na dvoru in k njemu se je vselej zatekal, četudi je bil samo favorit in pogosto prav tako zanikrn negodnik kot njegov oboževalec, saj je njegovo zračno božanstvo obstajalo samo v prinčevi prijaznosti, stanovitni kot aprilsko vreme.“

In drugje: „Trgovci in rokodelci so z Židi kar tekmovali, kdo bo kmeta z vsakršnimi štibrami in privilegiji bolj izmozgaval. Po drugi strani pa so bili kmetje tolikanj brezbožni, da jim je rojilo po glavi - če jih hudobija ni preveč privijala -, kako bi hlinili preproščino in obrekovali druge ljudi, še celo svojo lastno gospodo. Videl sem nekoč žolnirja, ki je primazal drugemu debelo klofuto, in umišljal sem si, da mu bo nastavil še drugo lice (kajti še nikoli nisem bil pri nobenem tepežu). Ali zmotil sem se, zakaj užaljeni je potegnil meč in ga z njim krepko česnil po glavi. /.../ Hrušč okoli obeh dualentov se je večal, ker so si tisti, ki so enega ali drugega podpihovali, tudi skočili v lase, hkrati z onimi, ki so se pritepli zraven ali postopali naokoli.“

Vse to se je dogodilo na začetku Simpliciusove poti, ki se bere kot kakšna slika Hieronymusa Boscha. Do konca na rajskem otoku tako v zelo sočnem jeziku beremo o Simpliciusovih dogodivščinah v službi različnih vojska, njegovih ujetništvih, fantastičnih pobegih v trenutku, ko je kosa že skoraj dosegla rob njegovega plašča, o srečanjih s čarovnicami in drugimi čudnimi bitji, o karieri opernega pevca in ljubimca v Parizu, znanstvenika v Moskvi, o potovanjih v daljni Makao, Egipt in Konstantinopel in o žalostnih trenutkih v vlogi galjota.

V vseh trenutkih pa Simplicius ostaja zvest Bogu oziroma krščanskemu izročilu. Zato tudi dospe v rajski vrt, kjer dobi 'dosmrtno funkcijo' puščavnika. Vendar je kaj čuden puščavnik sredi vsega razkošja tropskega sadja in najneverjetnejših živali. A ravno v tej ilustraciji materialnega, čutnega užitka se skriva kleč romana. Ta namreč kljub odkrito krščanskemu temperamentu pisca ne propagira skrajnega asketizma. Simplicius je simbol tiste umirjenosti duha in treznosti razuma, ki ju uveljavi tudi vestfalski mir. Uboga božje zapovedi, vendar se zaveda, da je tudi materialni svet dan od Boga in ga zato ni treba zametovati. Ne smemo pa ga tudi izkoriščati. Zato se nespametni Simpliciusovi sodobniki znajdejo sredi grozot ("Vstopil sem v Gelnhausen, op. P. B.), ne da bi naletel na živo dušo, ulice pa so nasprotno počez in povprek posute z mrliči, ki so bili bodisi do nagega slečeni ali pa v samih srajcah."), Simplicius pa pristane sredi razkošja, ki ga uživa po potrebi.

Aktualnost von Grimmelshausnovega romana in potrditev domneve, da danes ni kaj dosti drugače kot v Simpliciusovih časih, morda najbolje podčrta prispodoba drevesa groze, ki jo najdemo v osemnajstem poglavju prve knjige: „Spet sem se obrnil k drevesom, ki jih je bila vsa dežela polna, in videl sem, kako so se premikala in zadevala drugo ob drugo. Tedaj so možaki kupoma cepali dol, cepnilo in treščilo je hkrati. V istem hipu živi in mrtvi, izgubil je, kot bi kvišku pogledal, eden roko, drugi nogo, tretji celó glavo. Ko sem to opazoval, se mi je zdelo, da so vsa drevesa, ki jih vidim, le eno samo drevo, na katerega vrhu sedi bog Mars in pokriva z drevesnimi vejami vso Evropo. Po mojem bi lahko to drevo zasenčilo vso Zemljo, ker pa so butali obenj kot oster krivec zavist in sovraštvo, natolcevanje in privoščljivost, gizdavost, napuh, pohlep in druge podobne čednosti, je bilo videti čisto tanko in prosojno.“ Lahko bi bilo to tudi v poudarjeno pesniškem jeziku izraženo poročilo v dnevnih poročilih, sekcija: novice iz Sveta.

Polona Balantič