Soavtorjev pričujoče izdaje Žižkovih vicev je sicer več; za mednarodno izdajo je t. i. žižekizme zbral norveški konceptualist Auden Mortensen, za potrebe slovenskega bralstva jih je prevedel in delno priredil Stojan Pelko.

Ker je čar vicev ravno v tem, da nimajo avtorja, so tudi Žižkovi vici Žižkovi v toliko, kolikor jih sam uporablja v svojih razpravah in na predavanjih. Največkrat jih dojemamo kot duhovite zgodbe ali anekdote, ki podčrtujejo oziroma ilustrirajo avtorjeva filozofska razmišljanja, npr. logiko Heglovske triade in dialektike, Lacanovo definicijo logičnega časa, fenomene fantazmatske identifikacije, faličnega označevalca, vednosti Drugega itd. Nekateri najboljši priletijo tudi mimogrede, kot vic o negaciji okoljskih problemov znotraj razdelka o Bushu starejšem in Danu Quaylu ("Zakaj ne gradimo mest na podeželju, kjer je zrak veliko čistejši?")

Vici nimajo avtorja ali kot pravi Žižek v razdelku Namesto uvodnika - "je vprašanje 'kdo je avtor tega vica?' nemogoče. Vici so po navadi 'povedani', vedno so že 'slišani'. […] Prav v tem je njihova skrivnost: so idiosinkratični, zastopajo enkratno kreativnost jezika, a so obenem 'kolektivni', anonimni, brez avtorja, kar naenkrat se pojavijo od nikoder." In dalje: "Ideja, da mora vic imeti avtorja, je hudo paranoična: pomeni, da obstaja 'Drugi Drugega', anonimni simbolni red, kot da bi sama brezmejna, naključna ustvarjalna moč jezika morala biti poosebljena, locirana v dejavnika, ki jo nadzira in vleče niti." Vici morajo biti po Žižkovem prepričanju politično nekorektni, po potrebi tudi obsceni, sicer vse skupaj nima smisla; nekdo mora biti užaljen ali prizadet. Povedano drugače, vici, ki se zanašajo zgolj na formalno strukturo, so redko tako smešni kot tisti s konfliktom ali opravljanjem odsotne tretje osebe.

Žižkovi vici so kolekcija nekorektnih, občasno rasističnih, seksističnih ali preprosto vulgarnih domislic, ki bi jih v pretirano moralistični družbi bržkone prepovedali. Ampak njihov čar je ravno v tem, da so v opredeljevanju posamičnih ideologij in sistemov nemalokrat prekleto "resnični", najsi gre za klasične šale o Bosancih, Židih ali komunistih. Žižek obožuje naštete tri skupine, podobno kot vice o Vzhodnoevropejcih, nezvestih ženah, Jezusu in brezmadežnem spočetju, pa krute šale, ki so jih pokali bratje Marx in junaki Lubitschevih filmov (Nacistični oficir na vprašanje o koncentracijskih taboriščih: "Mi koncentriramo, Poljaki pa taborijo.") Mnogi so dobri, kot vic na temo fantazmatske identifikacije, v katerem Jezus na počitnicah ob Galilejskem morju misli, da je Tiger Woods. Vic je dober, čeprav bi ga sam zamenjal s tistim, v katerem sveti Peter Spielberga po smrti ne spusti skozi vrata raja, češ, filmskih režiserjev pa že ne spuščajo v paradiž. "Ampak tamle vidim Kubricka, zakaj ste sprejeli njega?" ugovarja Spielberg. Na to mu sveti Peter odgovori, da tisto ni Kubrick, ampak Bog, ki se dela, da je Kubrick!

Žižkovi vici so provokativna antologija šal, ki bi si v idealnem primeru zaslužile širšo kontekstualizacijo. Mortensenov izbor je občasno limitiran ravno zato, ker je vice po sili razmer moral iztrgati iz Žižkovih objavljenih študij (ni pa npr. uporabil tistih iz javnih nastopov), zato bralcu, ki ne pozna celotnega filozofovega opusa, nekateri delujejo bolj prepričljivo, drugi manj.

Simon Popek