"Kaj se zgodi? Kaj vodi Lacana do tega, da obrne stran?" je bilo vprašanje, na katerega si je sloviti francoski teoretik Jean-Claude Milner skušal odgovoriti v svojem prvem predavanju na Slovenskem v sodelovanju s predstavniki ljubljanske psihoanalitične struje - Slavojem Žižkom, Mladenom Dolarjem in Alenko Zupančič Žerdin.

Filozof je obiskal Ljubljano v okviru Fabule in nagovoril zbrane v Narodni galeriji s predavanjem, naslovljenim 1938, 1953, 1968, tri točke preobrata v Lacanovi konceptualni evoluciji.

Dolar je gosta predstavil rekoč, da gre za legendarno osebnost, ki je bila v samem jedru tistega intelektualnega dogodka, ki je v Franciji potekal v prejšnjem stoletju in se po navadi označuje z ne preveč ustreznimi oznakami kot strukturalizem in poststrukturalizem.

Na prvem delu predavanja je bil predstavljen oris intelektualnega razvoja Jacquesa Lacana, v drugem delu pa so se v razpravo o psihoanalizi in epistemologiji vključili predstavniki slovenske trojke.

Jean-Claude Milner (1941) je francoski lingvist in filozof, ki je najbolj znan kot učenec in interpret Jacquesa Lacana, francoskega psihoanalitika, ki je zaslovel s svojimi seminarji in preučevanjem besedil Sigmunda Freuda. Njegovo raziskovalno delo je potekalo na nekaterih izmed najprestižnejših univerz na svetu, med drugim Massachusets Institute of Technology in Université de Paris VII. Milner je najbolj poznan po svojih delih o epistemologiji, lingvistiki in strukturalizmu ter tudi esejističnih delih o antisemitizmu in literaturi. V slovenščino je prevedenih več njegovih del, med drugim znanstveni monografiji Uvod v znanost o govorici in Strukturalizem: liki in paradigma pri založbi Krtina in Jasno delo: Lacan, znanost, filozofija pri založbi ZRC-ja SAZU-ja.

V predavanju je Milner predstavil oris razvoja Lacanove teorije s poudarkom na glavnih prelomih in dokaj nepoznanem zgodnjem obdobju njegove misli. Sledil je vplivom, ki ga je imelo na Lacana zgodnje desetletno obdobje, ki se je začelo z odkritjem dialektike in drugačne uporabe pojma subjekt, in pokazal na vplive takratnega intelektualnega dogajanja. Opozoril je, da je ta plat njegovega opusa sicer dobro poznana, a ne dobro preučena, in poudaril manj znane plati vpliva preučevanja nemške klasične filozofije kot študijski krožek o G. W. F. Heglu, ki ga je Lacan organiziral sočasno in ločeno od slovitih predavanj Kojeva, ter dodal, da sta bila zadnja tesno v stiku, vključno z načrtovanjem skupne knjige.

V predavanju je načel nekatere osrednje postavke lacanovske psihoanalize kot teoriji diskurzov in registrov ter se posvetil problematiki statusa hiperstrukturalizma v pozni Lacanovi teoriji. Poudaril je, da so Lacana venomer zanimala odkritja, in ne le ekspozicije Freudove misli, zaradi česar je 'novi resnici' sledil z nasprotovanjem naravnim težnjam svojega jezika, in da novosti niso v načinu njegovega pisanja, temveč v novem, ki ga je ta lahko zakoličil. Posvetil se je vlogi topologije kot načinu izraza, ki je prehaja možnosti jezika, in opozoril na vzporednice med postopki Lacana in irskega pisatelja Jamesa Joycea in možnostjo transpozicije topologije v sam besedni jezik. Med drugim je omenil tudi anekdote iz osebnega stika s svojim učiteljem, npr. kako je prisostvoval nekaterim Lacanovim poznim seminarjem, kjer ta niti ni več govoril in je na tablo le še risal topološke figure, ali kako mu je nekoč po telefonu resno rekel, da več ne ve, kaj je nezavedno.

Po predavanju je sledila daljša razprava med Milnerjem in osrednjimi predstavniki slovenske lacanovske šole. Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Alenka Zupančič so se z Milnerjevimi besedili ali predavanji srečali že v času svojega študija v Parizu, kjer so v glavnem študirali pod vodstvom druge lacanovske avtoritete, Jacques-Alaina Millerja. Miller, pozneje Lacanov zet, je bil v svojih letih formiranja z Milnerjem v prijateljski navezi, zato ga številni štejejo za enega ključnih vplivov za razvoj njegove intelektualne poti in zanimanja za psihoanalizo.

Razpravljali so o različnih interpretacijah Lacanovih besedil in o ločnici med eksoteričnim in ezoteričnim naukom njegovega poučevanja ter o različnih pristopih k razumevanju poznih seminarjev. Alenka Zupančič Žerdin je v razpravi, ki je bila osredotočena na razvoj nekaterih konceptualnih zastavkov, ki so bili podani na predavanju, odprla vprašanje Lacanovega sloga in možnosti emancipatorne logike, ki bi jo ta lahko konkretiziral kot projekt uničenja jezika. Slavoj Žižek je med drugim poudaril, da je danes bolj kot kadar koli potrebno čisto teoretsko delo, ki se ne ozira na aktualno politično dogajanje, saj je sodobni imperativ aktivističnih in humanitarnih akcij povezan z reprodukcijo obstoječega reda. Mladen Dolar je zadevo na začetku druge ure dognal h koncu, potem ko je na neki točki dolgih Žižkovih monologov Milner zaprosil, ali bi lahko končali.