Film je namreč osrednji dogodek in tudi vzrok, da se skupina iz tako imenovane Slovenske okrogline na zahodu Panonske nižine odpravi v pokrajine, kjer je potekala predzadnja svetovna morija.

Oznaka sodobni pisni nastavek za snemanje filma niti ni pravilna oziroma je dokaj površna. Besedilo bi bilo primerneje označiti za literarno-turistični kolaž. Lepljenka je sestavljena iz želje po preverjanju nekaterih zgodovinskih dejstev, ki se pozneje izkažejo za vsaj sumljiv vir za preučevanje zgodovine, in tudi iz osebnih nagibov oseb, ki sestavljajo izletniško skupino. Za nameček je treba dodati, da so Zaturci mestece v Ukrajini. Zgodba se dogaja v času po ruski priključitvi dela te države, ob čemer se še poveča stopnja podvojenosti, saj je obiskana pokrajina, ki se je nekoč imenovala Galicija, danes razdeljena med zahodno Ukrajino in južno Poljsko.

A s podvojenostjo je vse še premalo določeno. Nad celotnim dogajanjem namreč bedi pojav, ki je poimenovan smrtelni ftič. Je skrivnosten vzrok in hkrati opomnik k potovanju. Je pa tudi opazovalec tega potovanja k ranjenosti oziroma smrtnosti. Skrivnost je skoraj popolna, ko se izkaže, da nad avtobusom in njegovo okolico poletava brezpilotni letalnik, sodoben nosilec kamere in še česa. Njegov pogled je opazen na nekaterih črno-belih posnetkih, s katerimi je knjiga olepšana in dokumentaristično kultivirana. Besedilo samo pa je artistični dosežek, ki vsebuje vse sestavine Kardoševih dosedanjih mojstrovin, torej tudi: poznavanje skladenjskih zakonitosti različnih zvrsti besedne umetnosti; občutek za pravšnjo mero za dolžino in zahtevnost besedila; natančno določen odmik od opisa dogodka do zaznave, kar se kaže v ponovitvah, ki jih je izrazil s ponazoritvijo tako poimenovanih zajčjih sledi. Povedano drugače: v besedilu Stric Geza gre v Zaturce se kaže preplet postmodernizma s koncepti magičnega realizma.

Izpostavljati kakršne koli presežke pri tovrstnem pisateljevanju bi bilo preveč pretenciozno, kljub temu pa je treba poudariti pisateljevo skrb za večplastno oplemenitenje medčloveških in meddržavnih povezav. Ne gre le za prevod v porabščino, temveč tudi za implicitno iskanje korenik v sodobnem lingvističnem rudarjenju. To se kaže kot obisk slovenskega univerzitetnega lektorata, ki ga je predlagal eminenten slovenski pisatelj in dramatik iz mesta ob Dravi, kakor je opisano v začetnih delih potopisa. Če je poti v Kardoševi prejšnji knjigi Vse moje Amerike družila velika luža, jih tokrat druži jezero, v katero se steka le ena reka, in še ta v blato. Pisatelj je s tem delom kultiviral slovensko žitnico s semeni, ki jim tudi ruska zmrzal ne pride do kalčkov.

Povedano drugače: je področje, ki se imenuje Srebrni breg, je mejna vzpetina, od koder se stekajo reke in ljudje ob njihovih porečjih, in je tok zgodovine, s katerim je prihodnost prepletena.